Zgodba knjige Pripovedovati o Piranu/Raccontare Pirano se je začela v virtualnem svetu. V nekoliko drugačni obliki je bila namreč dosegljiva le na spletu. A bralci so jo hoteli tudi v resničnem svetu, zato so ji v piranski italijanski skupnosti omogočili, da je zagledala njegovo luč. No, v resnici je zagledala galerijske luči, saj je svoje prve korake naredila v družbi velikih umetniških platen, razstavljenih na stenah Mestne galerije, kjer so knjigo prvič predstavili.
Knjigi, katere avtorja sta Daniela Paliaga Jankovič, nekdanja učiteljica in prostovoljna raziskovalka Pirana, in Alberto Manzin, poleg njiju pa še fotografi, ki so njune besede prelili v fotografije, in prevajalka, ki jih je prezrcalila še v slovenski jezik, bi težko določili zvrst, saj ni ne turistični vodnik, ne zgodovinska monografija in ne knjiga spominov. Najbrž bi bilo treba poiskati povsem novo zvrst samo zanjo. Biografija mesta? Navsezadnje je Daniela sama govorila o tem, da je Piran izjemen pripovedovalec. Le prisluhniti mu moraš. Oba avtorja sta bila pridna poslušalca, in tako je nastalo delo, namenjeno vsem, kot je dejal Alberto Manzin.
“Želela sva napisati nekaj, kar bo berljivo za vse, hkrati pa nekaj, kar bo bralca pritegnilo k odkrivanju, v kakšnem mestu se je znašel,” je dejal Manzin.
Po besedah Daniele Paliaga lahko na Piran gledaš z zelo različnimi očmi. Lahko je zgolj turistični kraj, ki ga obiščeš, ker si zaželiš uživati ob dobri ribi na krožniku, se sprehoditi do cerkve sv. Jurija in občudovati razgled, ali pa nekaj več. Nekaj, za kar si moraš vzeti čas, se pustiti zapeljati labirintu ulic in trgov, kjer se pred tvojimi očmi odpre prava zakladnica sledi o tem, kako je kraj rastel, se spreminjal.
“Najina želja je bila, da vključiva to poglobljeno dimenzijo pripovedi o Piranu. Pripoved, ob kateri ti zaigra srce vsakič, ko se spomniš na Piran, in pripoved, ob kateri bodo prebivalci ponosni, da lahko živijo v njem,” je pojasnila Paliaga.
Za slikovni del piranske pripovedi je poskrbel ljubljanski Pirančan Ubald Trnkoczy, poleg njega pa so fotografije prispevali še Peter Litavsky, Joey Palakovič, oba avtorja ter Jaka Jeraša, ikonični fotograf Pirana iz časa Jugoslavije. Časa, ko še ni bilo toliko apartmajev, o katerih je beseda tekla tudi na predstavitvi, saj je Paliaga iz pozabe privlekla nekdanji turistični slogan “turizem smo ljudje”.
“Ljudi pa ni. To boli,” je dejala.
Njen Piran, Piran iz njene pripovedi je bil drugačen …
“Ko pišem, pišem o mestu, ki ima 10.000 prebivalcev, o mestu s tremi kinematografi, z gledališčem, z veliko ribarnico, ki se razteza po celotnem Ribiškem trgu, z mandračem, kjer je zasidranih 300, 400 bark,” je Daniela opisala, kako je nastala pripoved o Piranu.
Po njenih besedah sta si z Albertom predstavljala čuvaje mestnih vrat, pa vodje ulic, ki so enkrat mesečno poročali podestatu o luknjah v tleh, ometu, ki je padal s hiš, o razbitih oknih. Med pisanjem sta poslušala zvonove, ki so oznanjali, da je čas, da gredo po vodo.
“Včasih je bilo mesto živo. Piran je imel pet mesnic, danes smo se morali boriti, da smo spravili v mesto eno. Tri čevljarje je imel. Da, svet se je spremenil,” je dejala.
Če bi nekdanjo učiteljico Danielo Paliaga vprašali po osrednjem motivu za sodelovanje pri knjigi, bi brez pomisleka odgovorila, da je bilo treba Piranu vrniti dostojanstvo.
Po njenih besedah je namreč Piran s prihodom jugoslovanske oblasti izgubil svojo zgodovino, ki so jo počasi, a vztrajno potiskali v pozabo.
“Piran je izgubil več kot 90 % svojega prebivalstva v kratkem času, največ od leta 1954 pa tja do šestdesetih. S tem se je izgubil tudi spomin,” je pojasnila.
Z osamosvojitvijo Slovenije se je začelo popravljati hiše, spomenike, ulice … A to ni dovolj, je prepričana.
“Pisati o zgodovini Pirana zame pomeni tudi njeno obujanje. Treba jo je vrniti med ljudi. Vsi, ki smo prišli sem, smo dediči te zgodovine. In smo jo dolžni obujati in varovati,” je dejala Paliaga.
Prav tako so prebivalci dolžni svoje mesto ljubiti. Samo tako bo po njenih besedah dihalo, kakor se spodobi.
“Ne bo sovražno do nikogar. Piran si zasluži, da je cenjen. Zasluži si, da se mu priznajo velike tragedije, ki jih je doživel v preteklosti. Da mu priznajo njegovo trpljenje,” je zaključila avtorica.
