Snježana Buič čez nekaj dni pričakuje še več mladičev istrske koze.
“To je del naše istrske identitete, koze imajo karakter nas, Istranov, ker so trmaste, vztrajne in ko jim nekaj šine v glavo, to naredijo,” je dejala malo za šalo malo zares.
Istrska koza je bila tik pred izumrtjem, pred tremi leti jih je bilo v vsej Istri le okoli 50. Danes jih ni veliko, a njihovo število je končno trimestno.
“To niso ravno velike številke. Lansko leto smo zaključili s približno 180 plemenskimi glavami. Torej s tistimi, ki so ostale. Letos pričakujemo, da bomo presegli 200, 240, 250, in to bi bil uspeh,” je povedal Goran Šubara, predsednik Društva istrskih kozjerejcev.
Nekatere od teh koz so posvojene, s to akcijo in skupaj s številnimi drugimi ukrepi so zadnje leto poskušali rešiti to avtohtono pasmo. Za 500 evrov na leto si lahko vsakdo omisli ‘svojo’ kozo.
»Kot posvojitelj lahko prideš kadarkoli pogledat svojo kozo, pogledat, kako je, se z njo pogovoriš, se družiš, kadar hočeš,« je pojasnil rejec Ivan Milohanić in dodal, da lahko posvojitelj kozo tudi poimenuje.
Zamisel je neposredno finančno pomagati rejcem, dokler populacija ne zapusti ogroženega območja. Doslej je bilo posvojenih okoli 50 koz, prav toliko jih bo letos na voljo vsem, ki želijo sodelovati pri reševanju tega edinstvenega živega simbola Istre.
