Leta 2023 so v Kennedyjevem centru (nacionalni kulturni center za uprizoritvene umetnosti, ki ga financira zvezna vlada) naročili besedilo za otroški muzikal Finn. Z velikim uspehom so ga kasneje tudi premierno uprizorili, vstopnice so bile razprodane. Zgodbica govori o mladem morskem psu, ki ne more slediti in slepo pripadati svoji družini, ampak se veliko raje druži z nežnejšimi in prijaznejšimi ribicami. Potopi se v globine oceana, da bi spoznal svet in sebe. Predstava naj bi bila nadvse zabavna in smešna. In predstava naj bi mlademu človeku, ki se počuti drugače, olajšala odraščanje. Ustvarjalci pravijo, da bi jo morali narediti že pred dvajsetimi leti.
Nekaj podobnega smo tudi mi napisali ob otroški predstavi o drugačnem piščancu z naslovom Modro pišče, ki jo igramo več kot deset let, in videti je, da smo jo naredili še pravočasno. V Kennedyjevem centru imajo, prav tako kot imamo mi v koprskem gledališču, pedagoški program, ki se pri njih imenuje CETA v gledališču za mlade (TYA), pri nas pa pedagoški program v Gledališču za otroke in mlade Svetilnik. Poslanstvo teh programov je jasno: učenje z umetnostjo, kritičnim razumevanjem sveta in njegovih odnosov skozi umetnost. Zato v velikem Washingtonu, DC in majcenem Kopru vsi sodelujemo s šolami, da bi »razvili dolgoročni načrt za integracijo umetnosti v šolah«.
Predsednik Trump je popolnoma legalno samega sebe postavil na čelo upravnega odbora te eminentne ustanove. Manever ni nič novega, podobne poznamo tudi doma in drugje po svetu, Evropi in Balkanu. Morda v svetih zavodov naših kulturnih ustanov ne sedita Vodja osebja Bele hiše in pomočnik Vodje osebja Bele hiše, sedijo pa drugi, morda še bolj oddaljeni od umetnosti, o kateri odločajo. Ena od prvih potez te nove ekipe (ko to pišem, je stara nekaj dni) je bila odpoved predstav in velike turneje muzikala o malem morskem psu z imenom Finn. Zakaj?
Ker naj bi se jo dalo brati kot metaforo za LGTB skupnost, čeprav v predstavi ni nič izrecnega o tem. Uradno besedilo uprave pa je, da finančno ni uspešna. Zelo nerazumljen postaja naš svet. Največji predsednik in njegovi se bojijo malega smešnega muzikala o morskem psu, ki noče bit velik hudoben klavec, ampak bi raje živel drugače. Boji se, da bi otroci dobili napačno sporočilo, pa čeprav so rojeni v najmočnejši in najbolj svobodni državi na svetu, in sicer, da so lahko takšni, kot si želijo. Drugačni ali pa isti. Umberto Eco je nekoč zapisal: Če neumni ne razume, je to težava pametnega. Nekoč so trpeli neumni. Zdaj trpijo pametni. Ampak trpljenje je veliko manjše, ker je pametnih bistveno manj.
