Pogreša tvoj februarski zapis o norostih čezatlantske province in pogrešal te bo kot Strica iz Amerike, ki si je vzel dopust. Tam zgoraj, imaš, upam čas, da ob kozarcu vina in kakšnem pecorinu začneš pisati svoje spomine. Tako si nam obljubljal vse življenje. Da boš enkrat vse skupaj spravil na papir, v knjigo, v več knjig. Prosim, ne pozabi popisati nekaj stvari, ki nas vse v razredu zanimajo. Na primer, če si takrat, ko si štruco kruha dajal pod pazduho kipa Borisa Kidriča izvajal politično ali umetniško intervencijo? Razloži nam tudi, zakaj si šel študirat na Kitajsko. Ker so bile pismenke nekaj neskončno lepega, ali ker si že takrat vedel, da bo Kitajska postala vesesila? In kako to, da si prav ti, tam v Pekingu, stisnil roko maršalu Titu, ko se je mudil v tvojih krajih. Vem, da te je potem srce odpeljalo v Rim, za katerega si večkrat dejal, da ga ne zamenjaš za nič na svetu. Ne zamenjaš bara za vogalom z najboljšim espressom na svetu, ne zamenjaš vinoteke v isti ulici z najboljšimi Brunelli in ne zamenjaš lokalne tržnice z najbolj glasnimi branjevci tega sveta. Čeprav si bil po duši raziskovalec družbenih fenomenov, saj so te zanimale tako filozofija kot sociologija ali psihoanaliza, si vseeno začel prodajati olivna olja. Rekel si, da so ta olja ujete neskončnosti, ki so nam dane v tej dimenziji življenja. Bil si takšen strokovnjak, da si znal najdražja olja prodati tudi Japoncem in se vmes naučil tudi tega jezika. Tako in tako smo ti vsi v razredu zavidali, ko si tekoče govoril pet, šest jezikov. Bili smo počaščeni, da te poznamo, ko si kot dopisnik pisal zgodbe iz Italije, Kitajske, Severne Koreje in potem tudi iz Amerike. In ne glede na to, kako svetovljanski si bil za nas, te je vedno zanimalo naše mnenje. Bil si eden redkih, ki je spraševal, ker te je to zanimalo. Čeprav si vedel stokrat več kot mi, prebral nekajkrat več kot mi, se družil z mnogimi umetniškimi in teoretskimi kapacitetami vseh miljejev tega sveta, smo te zanimali tudi mi. Zato si tako rad prihajal k nam. Hodil na knjižni sejem, v gledališče, kino , na koncerte in na neskončne gurmansko-pogovorne večerje. Z veseljem si se spravil v kuhinjo in nam pripravil najboljšo pašto in po vsaki tvoji intervenciji v kuhinji smo bili prepričani, da je tja padla atomska bomba. Ko boš pisal spomine, ne pozabi na nekaj ključnih poglavij. Kako si doživel našo osamosvojitev z dutyfree vrečko v rokah, s katero si hotel stopiti pred tank jugo vojske in nekako dati poklon junakom s trga nebeškega miru. In kako sva se furala po Sevnici in okolici v prepričanju, da boš tam našel neskončno veliko zgodbic o Melaniji Trump. Našel si pa le nekaj zamahov z roko in najboljšo limonado na legendarnem bazenu. In končno nam vsem razloži fenomen tvoje ljubezni do nogometnega kluba Roma. Še zadnje dni pred odhodom si nam pisal, kako bo naslednje leto to spet zmagovito moštvo. Na žalost dragi Andrej, v tvoji tekmi tu doli nisi zmagal. Upam, da bo tam gori dovolj priložnosti za revanš.
Leon Magdalenc
