V pustinji je nezaslišana tišina. Ni ljudi in tehnike, ker ni življenja. Tam se ni mogoče skriti, so le zakloni. Je pa kraj za pustolovce in iskalce pristnosti ter miru. Pri velikem ruskem matematiku in filozofu Pavlu Florenskem sem bral, kako so med vojnama Stalinovi zaporniki doživljali samoto, mraz in tišino zapuščenega samostana na otokih Solovki v Belem morju. Aleksander Solženicin je označil te otoke kot testni gulag, mater vseh gulagov.
Pustinjo moremo doživeti tudi psihološko. Srečamo jo pri ljudeh, ki živijo v notranji pustinji, samoti, tišini. To so revni, ostareli, zapuščeni, razočarani, ljudje ob robu družbe. Živijo ob nas in nosijo svojo ranjenost, izločenost.
More pa pustinja postati rodovitna, če vanjo stopimo zavestno in se borimo proti vklenjenosti ter razočaranju. To pomeni, da smo sposobni ugasniti računalnik in televizijo, se odtrgati od telefona, se odreči nekoristnim besedam. Takšno doživljanje pustinje je prilika za zdravo ekologijo srca in prečiščenje, brez vsake oblike nasilja in škodljivih besed. Ostane najbolj nujno, voda, nekaj hrane, obleka, energija. Brezmejnost pustinje onemogoča beg. Treba je ostati na mestu, v majhnem zaklonu, zbrati moči, se srečati s sabo in svojo resničnostjo. Tam se oglasijo divje zveri, ki so simboli naših temnih delov, senčnih prostorov. Ko jih pogledamo v obraz in vidimo, nas ne praskajo več.
Zaradi zunanje strogosti in neizprosnosti je pustinja kraj čistih misli, osredotočenosti na bistveno in prilika za resnični preobrat. V pustinji odkrijemo lepoto v bolj preprostem življenju. Prerok Ozej je povabil svojo nezvesto ženo v puščavo, da bi ji tam spregovoril na srce in bi se vrnila k prvi ljubezni. (Oz 1,16) Ko vstopimo v krizo, pride za mrazom zime pomlad, da v teh razmerah vzklijejo popki in ozelenijo rastline. Vsekakor obstaja izhod in nov začetek.
Izraelci so hodili 40 let po puščavi, od oaze do oaze in se prečistili. Ko se je zamenjala generacija, so združili moči in osvojili deželo svojih očetov. Vsak človek in tudi skupnost mora od časa do časa stopiti v pustinjo in v krizi okoliščin prečistiti svoje misli, usmeritve, življenjske drže. Kar se prekali skozi pustinjo, je trdnejše in močnejše.
Različni avtorji opisujejo svoja srečanja s pustinjo in puščavo, ko so v težkih razmerah ponovno zaživeli. Bogastvo samote živijo alpinisti, popotniki po različnih deželah, zaporniki, bolniki, znanstveniki, umetniki. To je tudi drža menihov puščavnikov, ki v samoti in oddaljenosti od sveta poglabljajo svojo duhovnost, človeškost in skrb za druge ljudi. Anton puščavnik pravi: »Kdor sedi v puščavi v miru srca, je rešen treh bojev: poslušanja, govorjenja in gledanja. Samo en boj je pred tem, boj srca.« Tudi v našem okolju potrebujemo kraje samote in pustinje, potrebujemo izkušene ljudi, ki nas bodo spremljali na poti, da se bomo obnovili in okrepili za soočanje z ‘bežečim časom’ naše stvarnosti.
