Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) zasvojenost z videoigrami in internetom opredeljujejo trije ključni kriteriji:
- izguba nadzora nad igranjem ali uporabo interneta,
- postavljanje igranja pred druge življenjske aktivnosti,
- nadaljevanje zasvojenskega vedenja kljub negativnim posledicam na različnih področjih življenja.
Rizična skupina so mladi moški
Psihiatrinja Irena Rojnić Palavra s Klinike za psihiatrijo Sveti Ivan poudarja, da so najpogostejši pacienti mladi moški, ki velik del dneva preživijo ob igranju videoiger ali brskanju po družbenih omrežjih. Na kliniki zdravijo le polnoletne osebe, ti pacienti pa pogosto zanemarjajo družbene obveznosti, šolo ali službo. To vodi do različnih težav, ki se najpogosteje kažejo kot konflikti v družini, zmanjšanje akademske ali delovne uspešnosti ter čustvene težave, kot sta tesnoba in depresija. Rojnić Palavra pojasnjuje, da so duševne težave, občutek osamljenosti in nepripadnosti razlogi za spodbuditev bega iz resničnega sveta v virtualnega.
Pomanjkanje motivacije
Mladi, ki se zdravijo običajno, nimajo motivacije za kakršnekoli spremembe, saj je po njihovem mnenju normalno, da preživijo veliko časa na internetu. K iskanju pomoči jih večinoma spodbudijo starši, pomanjkanje motivacije pa otežuje zdravljenje. “Mnogi pridejo, ker morajo, ne pa zato, ker si želijo spremembo. To je eden največjih izzivov pri zdravljenju,” pravi psihiatrinja.
Metode zdravljenja
Skupinska terapija se je pri zdravljenju zasvojenosti izkazala kot standard, saj pacientom omogoča, da delijo svoje izkušnje in občutijo podporo drugih. A ker število pacientov ni vedno zadostno, skupine včasih delujejo, včasih ne. Zdravljenje običajno traja od nekaj mesecev do enega leta, odvisno od motivacije in osebnih okoliščin pacienta. Ključni del zdravljenja je krepitev psiholoških veščin. “Da bi pacienti zmanjšali igranje ali uporabo interneta, morajo biti psihično stabilnejši. Brez tega trajne spremembe ni mogoče doseči,” razlaga Rojnićeva.
Vloga družine in uspešni primeri
Pomemben člen pri zdravljenju je družina, ki stoji ob strani pacientom. Družinski člani nudijo čustveno podporo, pomagajo spremljati napredek in ustvarjajo zdravo okolje, ki spodbuja spremembe. Le manjše število pacientov prejema zdravila; tisti, ki imajo poleg zasvojenosti tudi druge psihične težave. “Predpisovanje zdravil ni primarni način zdravljenja, lahko pa ta pomagajo pri sočasnih duševnih težavah,” zaključuje psihiatrinja.
Uspešni primeri
Eden od uspešnih primerov je 35-letni moški, ki je zanemaril družino, izgubil službo, imel finančne težave in psihične stiske. Ko mu je žena postavila ultimat, se je odločil poiskati pomoč. Skozi terapijo je spoznal, da je igranje postalo problem in se popolnoma odmaknil od videoiger. Uspešno je izboljšal odnose z družino, našel novo službo, rešil finančne težave in se psihično stabiliziral.
Zaradi odraščanja z zasloni se bo težava zasvojenosti z internetom in videoigrami verjetno še povečala. “Ključno je razvijati kritično razmišljanje pri mladih, da bodo bolje razumeli vpliv tehnologije na svoje življenje,” zaključuje Rojnić Palavra.
