Koprčani so ji odpirali vrata v svoj dom, odprli pa so ji tudi srce in tako je Mirella združila svojo ljubezen do govorjene in pisane besede tudi izven poklicnega življenja. Za odnose z javnostmi je dolgo skrbela v nekdanjem Istrabenzu in na Univerzi na Primorskem, kjer je predstojnica Tajništva Univerze na Primorskem. Vedno je rada pisala, a prva zapisana zgodba je spremenila vse. V zadnjih nekaj letih se je nabralo okoli 90 zapisov, objavljenih na Facebooku, nekateri tudi v Soboti Primorskih novic in različnih glasilih, zgodbe pa Mirello še iščejo in rodila se bo knjiga, zelo poseben spomenik Kopru in njegovim ljudem.
Nona Vanca Bomba
Je bila simbol Bošadrage, zelo posebnega predela Kopra. Tam so se zbirali stari in mladi, tudi Vanca je rada zahajala med ljudi in dolge ure »čakolala« s prijateljicami. Po njeni smrti so se je ljudje velikokrat spomnili in se nasmejali na njen račun. Mirella jo zna odlično oponašati in zdelo se ji je škoda, da bi njene značilne in sočne besede šle v pozabo. Tako so leta 2021 začeli nastajati zapisi v prepletu knjižnega in narečnega jezika in zgodbe so požele navdušenje. Le kaj bi rekla nona Vanca Bomba, če bi vedela, da je postala lik zapisov na družbenem omrežju, v časopisu in kmalu tudi v knjigi? »Verjetno bi najprej zagodrnjala ‘Mati moja, kaj treba, da usi use znajo!’, potem pa bi prijateljicam ponosno govorila, da se je ‘unuka hitla po oću’ in da je ‘lepo deštro, ki piše pu dumaće!’ To, da je zvezda teh zgodb, bi ji laskalo, a bi ji bilo tudi nerodno, saj se ni izpostavljala, pa čeprav je bila glasna in jezikava.« Bila pa je tudi mehka kot kruh in eksplozivna kot bomba. Ko si je Mirella kdaj drznila omeniti vzdevek »bomba«, je tekla po stopnicah in metla z noninimi kletvicami za njo. Nona je bila navdih. Kmalu pa je Mirella šla k ljudem v njihove domove. Kako radodarni so bili z zgodbami, kako sprejemajo zapise o njih?
»Čudovito je, ko ti sogovornik ob zaključku klepeta pove, da si bo ta dan zapomnil, da sem ga z obiskom osrečila. Nekdanja vzgojiteljica iz Pionirskega doma je od sreče zajokala in me prosila, naj pridem še kdaj na obisk. Ko sem pisala zgodbo o gospe Luciani, ki je od leta 1968 do 1998 imela ‘botegin z verduro’ v Čevljarski ulici, sem izvedela, da je njena snaha Milka, ki je pred kratkim preminula, s hčerko Suzano živela nasproti zelenjavne trgovine v isti hiši kot moja nona do leta 1959. Najbrž celo v istem stanovanju. Prav v tej stavbi se je moj nono smrtno ponesrečil ob padcu po strmih stopnicah. Včasih se ob takih naključjih naježi koža. Moj pred kratkim preminuli sogovornik Isa je potem, ko sem zgodbo o njegovem očetu objavila, rekel: ‘Ko bo knjiga, kupim deset izvodov!’ Pa sem se mu nasmejala, kaj bo z njimi. Ponosno je rekel, da jih bo poslal vsem sorodnikom. Posebna vez se stke z ljudmi, zato sem prepričana, da bo knjiga del vseh, ki v njej nastopajo, njihovih svojcev, prijateljev … «
Knjiga
Najprej so bili zapisi na Facebooku, ki jih spremlja več kot 2000 članov skupine Štorje sz škrinje, potem so bili zapisi v Primorskih novicah, ves čas pa vzpodbude bralcev, naj vendarle napiše knjigo. In jo bo. Mirella se ne ustavi: »Knjiga bo kombinacija kulturne dediščine in posebnega humorja none Vance Bombe. Zapisi so začinjeni z dialogi v narečju, bogatijo jih fotografije družinskih arhivov. Treba bo narediti izbor, a bralci prve knjige Štorje sz škrinje ne bodo prikrajšani, saj bodo vse zgodbe lahko prebrali in pogledali tudi na moji novi spletni strani. To je projekt, ki se širi na vse strani, idej mi ne zmanjka, le časa in sredstev je vedno premalo za njihovo uresničitev.« Pomembno je, da ljudje in naše zgodbe ne gredo v pozabo. To je naša dediščina, tako krepimo zavedanje o svojih koreninah: »Koper je bil nekoč kraj, kjer smo se skoraj vsi poznali. S priseljevanjem ljudi od drugod se je domačnost porazgubila, a v naši četrti, Bošadragi, smo ljudje med seboj še vedno povezani in nove družine se asimilirajo, želijo biti del skupnosti. Duša mesta smo ljudje – tisti od anbot in tisti ‘novi’. Če odnose negujemo, je življenje v skupnosti lepše in lažje.« Predstavitev knjige bo velik dogodek, posvečen vsem ljubiteljem Istre in narečne besede. Celo nekaj nastopajočih ji je že potrdilo sodelovanje.
Glasba
Mirella je zelo ustvarjalna. Piše, riše, pleše, poje, fotografira. V zibelko ji je bila položena ustvarjalnost, na srečo pa tudi radovednost. Pomemben del njenega življenja je prav glasba: »To je tudi lepa zgodba. V mojih najstniških letih je mladina imela na voljo številne možnosti za druženje. Najprej osnovnošolske plese, nato plese v koprskem Circolu in MKC-ju, potem nedeljske matineje, kasneje pa še vse konce tedna v diskotekah. Danes je to misija ‘nemogoče’. V slovenski Istri ni prave diskoteke, popolnoma pa se je tudi spremenila kultura druženja. Pristna srečanja so nam ukradli zasloni, prav zato se skupaj z dvema somišljenikoma, ki sta prepoznavna deejaya Elvis Poniš – DJ Elvis in Aleš Pelicon – DJ Alex Dee Groove, pod imenom Master Mix, trudimo oživiti plesišča, začenši pri mladih z izvedbo šolskih plesov, matinej, plesnih disco večerov za vse generacije z glasbo 80-ih in 90-ih, pa tudi drugih žanrov.«
Mirella z glasbo lepša vsak dan sebi in drugim, s knjigo pa jo morda čaka najtežji del poti. Zgodbe so že napisane, treba bo najti založnika in pokrovitelje, a bo zmogla. »Že od malega sem se morala znati postaviti na lastne noge, v življenju mi ni bilo nič podarjeno. Oče mi je vedno govoril, da moram biti delavna, poštena in vztrajna. Vsega sem se držala in te vrednote prenesla na moja sinova, ki ju vsakič spomnim, naj po svetu hodita z odprtimi očmi in velikim srcem.« Srečno Mirella, srečno Štorje sz škrinje .
