Argentinski papež je umrl v ponedeljek v starosti 88 let in bo pokopan v soboto. Konklave za izvolitev novega papeža naj bi potekal v začetku maja, vendar datum še ni znan.
Papež Viktor I., ki je vodil cerkev od leta 189 do 199, je bil iz severne Afrike.
Na temni celini katolištvo še naprej cveti in prebivalstvo raste, medtem ko Evropa postaja vse bolj sekularna. Vprašanje, ali je cerkev pripravljena na prvega temnopoltega papeža, je znova na mizi.
“Nenapisano pravilo je bilo, da mora papež, če želi biti globalna avtoriteta, prihajati iz globalne cerkve,” je za AFP povedal katoliški zgodovinar Miles Pattenden z Univerze v Oxfordu.
Turkson, ki prihaja iz skromne družine z desetimi otroki, je bil leta 2003 prvi duhovnik iz Gane, ki je postal kardinal.
Leta 2008 je po spornih predsedniških volitvah pomagal preprečiti nasilje v svoji zahodnoafriški državi, zasedal pa je tudi visoke položaje v rimski kuriji.
Branil pravice skupnosti LGBT+
Nedavno je zagovarjal pravice pripadnikov skupnosti LGBT+ v svoji državi in dejal, da jih “ne moremo kriminalizirati, ker niso storili kaznivega dejanja”.
Vendar pa tradicionalisti iz Afrike, kot je gvinejski kardinal Robert Sarah, ki se omenja tudi kot potencialni novi papež, primerjajo homoseksualnost in splav ter “islamski fanatizem” z nacistično ideologijo.
Tudi drug možni kandidat, kardinal Fridolin Ambongo iz Demokratične republike Kongo, je nasprotoval blagoslovu istospolnih zvez.
Kljub določeni odprtosti je papež Frančišek skrbno uravnotežil zmerno retoriko in izvajanje konkretnih reform v cerkvi. To bi po mnenju Cristine Traine, profesorice verskih študij na Univerzi Fordham, lahko odprlo vrata afriškim kandidatom, ki so bili kritizirani zaradi svojih konservativnih svetovnih nazorov.
Ni zagotovila, da se bo naslednji papež držal bolj liberalnih stališč Frančiška.
Diskriminacija je neizrečena resničnost
Med svojim pontifikatom je Frančišek zmanjšal evropsko vodstvo v katoliški cerkvi. Njegova zavezanost zagotavljanju, da cerkvena hierarhija odraža »razmere na terenu«, je privedla do tega, da afriški kardinali zdaj predstavljajo 12 odstotkov elektorjev kardinalov, v primerjavi z osmimi odstotki na prejšnjem konklavu.
»Skoraj nemogoče si je predstavljati, da bi svet sprejel afriškega papeža, ne da bi pred tem prišlo do prehoda na položaj papeža Frančiška, ki je Argentinec,« je dejala Traine.
Afrika, kjer živi 20 odstotkov od 1,4 milijarde katoličanov na svetu, je v konklavu kljub temu premalo zastopana.
Po besedah kongovskega duhovnika, ki je želel ostati anonimen, je bil dosežen velik napredek, vendar obstaja razlog, zakaj že 1500 let ni bilo afriškega papeža.
“Diskriminacija, četudi ni očitna med našimi evropskimi brati, ostaja realnost, o kateri pogosto ne govorimo.”
“Če bo božja volja”
Afriški papež bi lahko prinesel svež pogled na določena vprašanja znotraj cerkve. Frančiškovo sporočilo o socialni pravičnosti je odmevalo v najrevnejših državah in v Afriki, ki jih je prizadela podnebna sprememba.
Zaradi pomanjkanja duhovnikov so nekateri v Afriki izrazili podporo reviziji celibata, poudarja Traine.
Kardinal Ambongo, ki je sodeloval s Frančiškom, razmišlja tudi o načinih, kako bi se cerkev morala odzvati na vprašanje poligamije, zlasti za tiste, ki se želijo spreobrniti v katolicizem.
»Vedno smo si želeli afriškega papeža,« je dejal oče Paul Maji, duhovnik v nigerijski prestolnici Abuja, čeprav trdi, da mu papeževo poreklo ni preveč pomembno.
»Ne smemo misliti, da smo mi na vrsti,« je dejal profesor Sylvain Badibanga, dekan teološke fakultete na Katoliški univerzi v Kongu, in dodal: »Na vrsti je bog.«
Kardinal Turkson, o katerem so ugibali že pred konklavom leta 2013, ko je bil Frančišek izvoljen, je prišel do podobnega zaključka in dejal, da bo postal prvi temnopolti papež, “če bo to božja volja”.
