Dokumentarni film Praslovan, ki se predvaja v kinih po Sloveniji, je naletel na izjemen odziv. Občinstvo je navdušeno, tudi kritiki ga hvalijo. Ste presenečeni?
Ne. Slobodan Maksimović je vrhunski režiser, zato sem vedel, da bo znal napraviti dober, gledljiv in zabaven film. Že njegova ideja o mojem muzeju voščenih lutk in igrani prizori, s katerimi je na zabaven način gledalcem povedal neke drugače dolgočasne faktografske podatke o meni, so mi pokazali, da mene in mojo kariero pozna in razume prav.
Čigava ideja je bil film?
Po filmih o mojih kolegih Lovšinu in Kreslinu se je med filmarji spraševalo, kdo ga bo posnel o meni. Slovenski režiserji niso poznali moje jugoslovanske kariere, zato sem sam poklical Maksimovića in ga vprašal, če bi posnel film o moji karieri. Ko je potrdil, sem vedel, da bomo zmagali.
Kako dolgo je nastajal?
Pet let. Zamuda je nastala zaradi epidemije kovida.
So v filmu izpustili kaj, kar bi želeli ohraniti, saj ste posneli toliko materiala, da ga ni bilo mogoče stlačiti v uro in pol?
Prva verzija je trajala tri ure in pol, potem smo morali film skrajšati na kinematografski dve uri. Mesarjenje sem prepustil Slobodanu. On je vedel, kaj bo najbolj zanimivo za gledalca. Jaz bi bil pristranski. Tudi sam ne gledam filmov ali gledaliških predstav, ki trajajo več kot dve uri. To je mučenje publike.
Pravite, da film razkriva vaše svetle plati. Katere?
Posvečenost slovenskemu jeziku in nagajivo stran mojega značaja.
Katere pa so vaše temne plati?
Verjetno to, da ignorantom v obraz povem, kar jim gre.
V filmu se pojavite tudi kot igralec. Pravkar je izšla vaša nova, tretja knjiga, sicer v prevodu na Hrvaškem, čakamo še original. Ste glasbenik, igralec, pisatelj? Bi vas igranje veselilo?
Igralec zagotovo nisem. Kantavtor in pisatelj pa sta danes v meni že prijatelja. Slovenska izdaja Cirkusa Astralis bo izšla konec septembra ali v začetku oktobra. Komaj čakam. Hrvaške kritike so vzpodbudne.
Da radi pišete, vemo, ne vemo pa, zakaj.
Zaradi v glasbene medije vsiljene novokomponirane katoliške morale in politične korektnosti. O temah, o katerih sem včasih pel, danes pišem v svojih romanih, pa tudi veliko več besed imam na voljo.
Rojeni ste v Mariboru, kjer ste živeli kar nekaj let. Kako se spomnite Maribora iz tistih časov? Kateri je vaš najzgodnejši in kateri najljubši spomin?
Oče me je s kolesom vozil iz Krekove ulice, kjer smo stanovali, mimo Prve gimnazije in spomenika Josipu Jurčiču v Dravski vrtec na Lent. Pred Jurčičem mi je vsakič rekel, naj ponovim za njim: “To je Josip Jurčič, slovenski pisatelj” in naju po Vetrinjski ulici odpeljal naprej. Čez čas sem, včasih še precej zaspan, ob kipu sam od sebe ponovil mantro.
Ste imeli pred sabo cilj, ko ste se začeli ukvarjati z glasbo?
Da bom nekega dne tako dober, kot je bil Bojan Sedmak, moj gimnazijski sošolec, ki je že takrat imel čudovite šansone, ki so še danes vrhunski. Globoko priporočam, da ga poiščete na spletu in mu prisluhnete.
Kakšen glasbenik hočete biti?
Svet hočem spremeniti v človeku dostojno okolje za življenje in ustvarjanje. Hočem, da umetnost, ne pa politika, oblikuje posameznika in njegove življenjske cilje. Hočem, da humor postane najvišja oblika bontona. Rad bi ostal izviren in duhovito provokativen glasbenik.
Kakšna je bila takrat glasbena scena in kdo so bili glavni?
Če z besedo takrat mislite na osemdeseta v Mariboru, moram ob Lačnih Franzih kot glavne v mestu omeniti skupine Preporod, Skakafce in Lauženke. Bili smo popolnoma predani svoji glasbi. Med seboj smo prijateljevali in si pomagali. Velikokrat smo tudi skupaj nastopali. Lepi časi.
Koga je imelo občinstvo najraje?
To je vprašanje za občinstvo. Iz lastne zavisti pa lahko priznam, da je bil puncam najbolj všeč Smiljan Kreže, pevec skupine Preporod.
Kaj je bilo vaše največje razočaranje?
Zgornja ugotovitev.
Kdaj ste uspeli, kateri koncert, komad je bil prelomen in zakaj?
V jugoslovanskem prostoru nas je etabliral Omladinski festival Subotica 1982, kjer so nas nagradili za najboljšo izvedbo skladbe Šankrock, po kateri se je kasneje poimenovala velenjska skupina. V Sloveniji pa nas je ustoličila Ne mi dihat za ovratnik. Zakaj? Po moje, ker smo bili popolnoma drugačni in zelo samosvoji.
Zelo hitro ste uspeli tudi v drugih republikah bivše države, kar je bilo nenavadno, ker ste peli v slovenščini?!
Slovenščina je bila takrat vsaj na papirju enakopraven jezik. Učili so se je pol leta v petem razredu, tako kot smo se mi srbohrvaščine. Z uspehom Praslovana, Ne mi dihat za ovratnik in Naj ti poljub nariše ustnice je sredi osemdesetih postalo moderno poznati vsaj nekaj slovenskih besed. Miljenko Jergovič me je zelo pohvalil v filmu, ko je rekel, da sem bil in sem še glavni promotor slovenščine v regiji.
V to okolje ste se vračali, iz filma pa veje spoštovanje kritikov in prijateljev do vas in vašega dela. Marcel Štefančič v oceni filma zapiše, “da so Predina južno od Slovenije sprejeli in dojeli bolje kot v Sloveniji.” Se strinjate?
Strinjam se. Gre enostavno za veliko več velikih mest in z njimi veliko več urbanega okolja. V velikih in večjih mestih imam veliko sorodnih duš. Omeniti moram tudi dejstvo, da je takrat rock glasba osvajala tudi predmestja in večje zaselke na podeželju. Danes je situacija obratna. Goveja muzika je pojedla urbano.
Zapiše tudi, da je bil Praslovan distopija o utopiji, “Predinova glasba je bila soundtrack tega zajeba- tega razpadanja utopije.” Pesem je bila preroška …Se identificirate s Praslovanom?
Ne. Jaz nisem bil in tudi danes nisem Praslovan. Praslovani so Slovenceljni, nekoč zagreti komunisti, potem goreči “demokrati”, zdaj pa skrajni desničarji. Praslovani so volilna baza avtokratov, populistov in diktatorjev.
Bomo Slovani v tem globalnem svetu nova tarča?
Zakaj samo Slovani? Tarča smo vsi, ki prisegamo na postulate francoske revolucije, na bonton in spoštovanje človekovih pravic.
Pisali ste kolumne. Kaj bi danes napisali o Trumpu, Putinu, Gazi?
Nič. Kot kolumnist sem se vedno izogibal aktualnim dnevnopolitičnim temam. To so kolegi kolumnisti počeli mnogo bolje od mene.
Kako gledate na današnji svet? Kaj vas jezi, kaj skrbi?
Objektivno je civilizacijsko nazadovanje tako očitno, da se zelo bojim za prihodnost svojih vnukinj in vnukov zaradi brezobzirnega uničevanja okolja, zaradi drastično povečanega globalnega razmnoževanja nepismenih in polpismenih ignorantov, ki nasedajo avtokratskim populistom, zaradi rasističnih in verskih nestrpnostih, ki se skrivajo v obrambi “tradicionalnega” načina življenja.
V politiki se veliko govori o intimnih opcijah. Katera je vaša?
Jaz sem zeleni partizan.
Kako nastaja vaša glasba? Jo najprej slišite in potem zapišete?
Odvisno. Včasih se najprej pojavi melodija, na katero prilepim besede, včasih pa v besedah najdem melodijo.
Kot Beethoven?
Joj. Ne zaslužim si biti v istem stavku z njim.
Kaj pa vi poslušate? Kaj berete?
Poslušam novo glasbo, ki mi jo ponuja portal Spotify. Tam vsakodnevno odkrivam glasbo, ki je sam ne bi nikoli našel. Veliko bluesa, novega gypsy swinga, gospela, filmsko glasbo in skoraj vsak večer klasiko pred spanjem. Trenutno berem zadnje tri romane kolega in prijatelja Vinka Möderndorferja.
