Duševno zdravje v Sloveniji
Sogovorniki so razpravljali o aktualnih izzivih na področju duševnega zdravja v Sloveniji, kot so nedostopnost storitev, kadrovska podhranjenost, preobremenjenost sistemov pomoči in še vedno močno prisotna stigma. Strinjali so se, da obstoječi programi ne zadoščajo potrebam, predvsem med mladimi, ki so ena najbolj ranljivih skupin.
Evropska poslanka Irena Joveva je v razpravi poudarila, da je duševno zdravje oziroma zdravje na splošno še vedno izključno v pristojnosti držav članic, kar omejuje možnost bolj usklajenega ukrepanja na ravni Evropske unije. Po njenem mnenju bi bila smiselna uvedba deljene odgovornosti med EU in državami članicami, saj bi skupni evropski okvir lahko pripomogel k oblikovanju standardov dostopnosti, večji vlogi preventive in zmanjševanju stigme. Opozorila je tudi na odsotnost skupne evropske strategije za duševno zdravje in premalo vlaganja v podporne politike.
Psihoterapevt Damjan Hosta, ki že vrsto let deluje v okviru Študentske svetovalnice, je izpostavil dolge čakalne vrste na strokovno pomoč ter na dejstvo, da psihoterapija še vedno ni sistemsko vključena v javno zdravstveno mrežo. Iz prakse opaža tudi izrazit porast duševnih stisk, ki se prepletajo z različnimi oblikami zasvojenosti – še posebej digitalno. Kritičen je bil do abstinenčno usmerjenih in prohibicijskih pristopov, ki pogosto ne delujejo. Po njegovih besedah se sicer zdi všečno – in tudi politično najlažje – nekatere izdelke ali vedenja preprosto prepovedati, a to samo po sebi ne ustavi njihove konzumacije. Nasprotno: takšni prepovedovalni pristopi pogosto povečujejo tveganja, saj odvzamejo možnost nadzora in podpore, zlasti pri najbolj ranljivih posameznikih. Namesto tega je, kot je poudaril, nujno razvijati strategije za zmanjševanje tveganj, ki temeljijo na preverjenih podatkih in so prilagojene realnim življenjskim okoliščinam ljudi.
Klasična preventiva ni dovolj
Na podobno potrebo po bolj realističnih, prilagojenih rešitvah je opozoril tudi Klemen Peran. Po njegovem mnenju klasična preventiva pogosto ne zadostuje, zlasti v primerih, kjer popolna abstinenca ni takoj dosegljiva. Zavzel se je za ciljno usmerjene, znanstveno utemeljene ukrepe, ki posameznikom omogočajo bolj varno in podprto okolje brez izključevanja iz sistema ali skupnosti.
Svojo osebno zgodbo je z udeleženci delil tudi Damijan Janžekovič, ki je spregovoril o izkušnjah z nasiljem v družini, občutku izgubljenosti v sistemu in dolgotrajnem iskanju ustrezne terapevtske podpore. Opozoril je na pomanjkanje strukturirane pomoči v mladostništvu ter na pomembnost individualiziranih terapevtskih pristopov, ki posamezniku dejansko ustrezajo.
Vsi panelisti so se strinjali, da so simbolne zaveze na področju duševnega zdravja premalo. Potrebne so konkretne sistemske spremembe, večja dostopnost pomoči, boljše povezovanje strokovnih in skupnostnih virov ter odpravljanje stigme, ki je pogosto največja ovira pri iskanju podpore. Ob tem je bil večkrat poudarjen pomen razvijanja politik, ki temeljijo na podatkih, razumevanju tveganj in znanstveno utemeljenih pristopih, prilagojenih posamezniku – ne le kot politična usmeritev, temveč kot nujen odziv na raznolike oblike duševnih stisk v sodobni družbi.
