V zadnjem času se vse bolj poudarja povezava med izgubo sluha in kognitivnim upadom, ki je pogosto predhodnik demence. Ena od najnovejši raziskav, objavljena aprila 2025 v ugledni medicinski reviji JAMA Otolaryngology – Head & Neck Surgery, je pokazala, da bi lahko preprosto zdravljenje izgube sluha močno vplivalo na preprečevanje ali upočasnitev demence pri starejših.
Raziskava na tisočih udeležencih
V raziskavi je sodelovalo skoraj 3.000 udeležencev, starih v povprečju skoraj 75 let. Znanstveniki z več uglednih ameriških univerz so več let spremljali zdravstveno stanje teh oseb. Ugotovili so, da je skoraj dve tretjini udeležencev imelo diagnosticirano izgubo sluha, bodisi z medicinskimi testi ali pa so jo sami zaznali.
Pomembnost zgodnje diagnoze in zdravljenja
Izguba sluha ni le težava z ušesi — raziskave kažejo, da lahko vpliva tudi na delovanje možganov in pospeši kognitivni upad. Starejši, ki ne zdravijo izgube sluha, so bolj izpostavljeni socialni izolaciji, depresiji in zmanjšani mentalni aktivaciji, kar so vsi znani dejavniki tveganja za razvoj demence. Zato strokovnjaki poudarjajo, da je zgodnja diagnoza in zdravljenje izgube sluha lahko ključni korak v preprečevanju demence.
Kaj to pomeni za prihodnost?
Te ugotovitve odpirajo nove možnosti za zdravljenje in skrb za starejše generacije. Poleg tradicionalnih metod zdravljenja demence bi lahko prilagoditev in uporaba slušnih aparatov, poslušnih pripomočkov ter drugih terapevtskih ukrepov znatno izboljšala kakovost življenja in upočasnila ali preprečila razvoj demence pri mnogih.
Zdravstvene organizacije in strokovnjaki zato vse bolj pozivajo k večji ozaveščenosti o pomenu skrbi za sluh, predvsem pa k rednim preverjanjem sluha pri starejših ljudeh. To bi lahko postalo pomemben del preventivnih zdravstvenih programov, ki bi pomagali ublažiti naraščajočo epidemijo demence v prihodnjih desetletjih.
Zakaj bi morali začeti jemati magnezij, če ste starejši od 50 let
Če imate v družini starejše člane, ne pozabite na pomen sluha – obisk pri specialistu in pravočasno ukrepanje lahko dolgoročno bistveno pripomoreta k ohranjanju možganske zmogljivosti in kakovosti življenja.
