Začenja se glavna turistična sezona. Velikonočni, prvomajski prazniki in mednarodni salon navtike so bili dobra vaja, v naslednjih dneh pa bo šlo zares. Najprej bodo prihrumeli severni sosedi zaradi prazničnega vnebohoda, 2. junija sledi italijanski državni praznik in zatem še 8. junija binkošti. Le malo zatem šolske počitnice in slovenski državni praznik. Turistov bo menda letos, tako kaže, še malo več kot lani, ko jih je bilo na trenutke preveč in gostitelji pravzaprav niso utegnili primerno poskrbeti zanje. V takih trenutkih se turizem obrne sam proti sebi. Običajnim ljudem ni do takšnih počitnic.
Kaj pravijo številke? V štirih mesecih so v piranski občini ustvarili 340.473 prenočitev ali 11 odstotkov več kot lani, samo aprila jih je bilo kar eno tretjino več tudi zato, ker je bila velika noč letos zelo pozno (lani je bila 30. marca in 1. aprila). Za prvomajske praznike, od 26. aprila do 3. maja, je bilo v portoroških in piranskih hotelih 12 odstotkov več prenočitev kot lani v istem obdobju. V 21 dneh maja je bilo v hotelih 74.000 prenočitev ali dva odstotka več. Če se res dan po jutru pozna, je smer na dlani.
Vse več turističnih krajev po svetu se sooča s posledicami čezmernega turizma (*overtourism je fenomen, pri katerem določene zanimive kraje obišče ekscesno število turistov, ki povzročajo obiskanim krajem in njihovim prebivalcem neželene učinke). Ne samo v Benetkah in Dubrovniku, ne samo v Barceloni, Parizu in v Atenah, tudi v Neaplju, Sintri, Ljubljani, Trstu in celo v Piranu. Vse več je galerij in muzejev, v katerih morate vstop naročiti (rezervirati in plačati) vnaprej. Sladke skrbi za turistične delavce? Niti ne nujno! »Preobilica turistov« se vse pogosteje sprevrača v nočno moro. Seveda si lahko v takih razmerah prodajalci turističnih paketov privoščijo višje cene. Te pa so dvorezen meč. Lep primer sta Hrvaška in celo Črna gora, od koder turisti poročajo o vse več primerih nedopustnega odiranja.
Seveda ni treba daleč. Piran ima tako malo parkirišč, da si lahko privošči najdražje parkiranje v državi: v toplem delu leta stane ura parkiranja v mestu 6 evrov, a niti po tej ceni zlepa ne najdete praznega parkirišča. Torej cena povsem ustreza ponudbi in povpraševanju. Kako cene parkiranja vplivajo na turistični obisk, bodo še videli, toda podražitve niso ravno zmerne.
Župan se trudi ustvarjati vtis
Občinska oblast v Piranu se trudi ustvariti vtis, da zelo skrbi za turizem. Letos so denimo povišali pristojbino za turistično takso (na 3,13 evra), kar se zdi dobro za občinski proračun. Lani je občina ustvarila rekordnih 1,88 milijona prenočitev, tri odstotke več kot leta 2023 in dva odstotka bolje kot v prej rekordnem letu 2019. V občinski proračun je s turistično takso kapnilo 3,36 milijona evrov. Letos bi ob enakem obisku zaradi višje takse lahko skoraj en milijon več, skupaj s takso za pavšaliste nekaj čez 4 milijone evrov. Vprašanje je le, koliko od teh štirih milijonov evrov takse Pirančani vračajo v turistično ponudbo in turistično infrastrukturo.
Občinsko podjetje Okolje Piran se trudi vsaj polepšati kopališča, kar je sicer hvale vredno, vendar večjega preskoka v kakovosti kopališke ponudbe ni videti. V starem Piranu je, pohvalno, tudi vse več urejenih pročelij starih palač in hiš. Toda nekatere ulice, trgi in cela Punta na primer grdo propadajo, da o povsem neprimerni infrastrukturi mesta ne govorimo. Občina je končno uredila obalo pri jadralskem klubu Pirat in odpravila nerazumno dolgoletno sramoto, vendar imajo hkrati v tem centru že osem let nov dom vodnih športov, v katerem so načrtovali gostinski lokal za jadralce, a ga ne znajo, ne zmorejo ali nočejo usposobiti (oddati) za načrtovani namen.
Največja piranska novost so kolesarske steze. Župan je po nekaj letih le ugotovil, da največ turistov v občini pravzaprav ne zanimata košarka ali boks, temveč da imajo vsak dan v kraju vsaj kakih tisoč kolesarjev, ki se vsako leto težje znajdejo v prometnem kaosu. Zaradi kritik in številnih pripomb so v Portorožu in Luciji minule tedne urejali kolesarske poti na najbolj enostaven način: asfalt, namenjen avtomobilom, so preprosto označili in pobarvali z belo ter rdečo barvo. Prejšnji župani se niti tega niso spomnili. A tudi tako (površno) urejanje kolesarstva ima slabo stran. To niso današnjemu času primerne, dovolj varne kolesarske poti. So pač najcenejše in najhitreje urejene. Slaba plat tako zasnovanih kolesarskih poti je, da so potuha županom, zaradi katere jim še dolgo ne bo treba poskrbeti za prave kolesarske steze. Saj jih že imamo in boljših ne potrebujemo, bodo rekli, ampak žalujoči ostali smo pričakovali umik avtomobilske pločevine v garaže in sprostitev površin za kolesarje in pešce. To seveda stane. Terja tudi inovativne, kreativne zamisli, pripravo projektov, načrtov. Izdelava stez po povsem ločenih poteh, celo mostovžih ali predorih terja precej ustvarjalnega razmišljanja, bistrega duha in truda. In s kančkom ironije: Zakaj bi se trudili in zbirali evropska nepovratna sredstva za rešitve, če ta denar lahko prepustimo drugim, veliko bolj iznajdljivim in delavnim krajem?
Kaj je to turistična strategija?
Predvsem ni povsem jasno, kakšni ponudbi bi dali prednost. Ni povsem jasno, zakaj so občinski možje v prejšnjem mandatu dovolili postavitev drogerije na plažo, če ima kraj premalo morja in premalo plaž. Zakaj so v priobalnem pasu dovolili gradnjo trgovine, če bi bil prostor kot naročen za skupne funkcije, za šport, rekreacijo ali za navaden lepo urejen park, kjer bi ljudje uživali? Morda ob kakem vodometu, če že ne ob igrišču ali redki zelenici. Ni jasno, zakaj so na območju nekdanjih teniških igrišč in dveh majhnih penzionov (Helios in Orion) (današnji Kaštel) zastavili velik kolos s kakimi 65 apartmaji. Mar je kraj res potreboval ravno tak kolos? V tem primeru se sklicujejo na dejstvo, da je bil tak prostorski načrt sprejet že pred 13 leti. Tudi za središče Portoroža so sprejeli dolgoročni prostorski plan, ki predvideva park, vendar ga tam danes nihče ne upošteva, in ko tam objekt pogori, prav nikogar, na čelu z županom, ne zanima več, kaj piše v prostorskem planu. Že samo teh nekaj naštetih primerov kaže, s kakšnimi strateškimi premisleki deluje občinski gospodar in kako sproti prilagaja strategijo interesu močnejših. Če bi po naključju prišel mimo Portoroža kak “tramp”, bi z eno samo milijardo lahko vse izgnal iz mesta in si ga uredil po svoje in zase. Vse je odvisno samo od velikosti mošnje.
Kam pelje začarana pot?
Kaj pravzaprav hoče piranski turizem: množico pločevine ali dogodek na rožnem vrtu z dobrimi pevci in prijazno glasbo? Hočemo velike trgovine, drogerije, prodajalce sladoleda ali lep kraj z bogato zgodovino, tradicijo in lepo secesijsko arhitekturo s preloma 19. in 20. stoletja? Če nas mika aleja sladoledarjev in kebabdžinic, preprodajalcev plastičnega sadja, plastičnih spominkov, se sprehodimo ob prvi priobalni piranski vrsti, kjer plastika in kič prežita na množice mimoidočih turističnih zombijev.
Od naših želja je odvisno, pri katerem krojaču krojimo svoj slog. Kič se nikakor ne poda kulturnemu spomeniku, staremu sredozemskemu dragulju. Kot bi dali stradivarko v roke gozdarju (ker se spozna na les), kot bi primabalerino obuli v hribovske čevlje. Hočemo stacionarne ali dnevne goste, damo prednost vikend gostom, tistim, ki jih pripeljejo tuje spletne agencije, hočemo raje množice iz avtobusov ali še večje množice s plavajočih turističnih tovarn sanj. Jih bodo hranili s plastičnim sadjem in zelenjavo, z zamrznjenimi ribami iz oddaljenih oceanov ali jim bodo ponujali domače dobrote in gostoljubje? Ni ravno videti, da bi skupnost, ki odloča o vseh strateških odločitvah, zares vedela, komu ali čemu dati prednost. Predvsem bi se morali vprašati, ali je prav, da je kraj odvisen samo od turizma. Koliko ter katerih turistov lahko še sprejmemo? Kakšen smisel ima vabiti stotisoče turistov, če ni domačih delavcev, ki bi skrbeli zanje, jim stregli, jih zabavali, pospravljali za njimi … Večje število gostov terja večje število delavcev, te pa moramo spet uvažati iz daljnih dežel. Kam pelje taka začarana turistična pot?
Križarke in neuresničeni načrti na obalni cesti
V Kopru ta teden odpirajo potniški terminal za turiste s križark. Dokler bo teh potnikov obvladljivo število, dokler bomo znali poskrbeti zanje, so dobrodošli. Ampak marsikje po svetu je ta želja po še in še, po nenasitnem profitu ušla nadzoru. In tam domačinom križarke že lep čas nikakor niso več všeč. Če pride majhna ladja v Piran, še gre: če pridejo na koncert z izbranim okusom v Tartinijevo gledališče, prav tako. Če jih pride tisoč naenkrat, pa ni več prijetno ne njim ne Piranu ne Izoli ne Kopru. Koprska župana sta v zadnjih 20 letih zmerno uredila Koper. Tudi kopališče pred Žusterno se kot dan od noči razlikuje od nekdanjega smradu ob izlivu Badaševice. Minule dni so koprski svetniki končno sprejeli odločitev o gradnji dvigala in razglednega stolpa ob Markovcu, ki bosta prišla pravc takoo domačinom kot turistom. Tudi Koper postaja iz leta v leto vse bolj razviti turistični kraj, ena od njegovih večjih pomanjkljivosti je pomanjkanje nastanitvenih zmogljivosti. Lastnik Grafista Ante Guberac je več kot deset let obljubljal gradnjo hotela, zdaj pa bo namesto njega raje zgradil donosnejša stanovanja.
Obalno cesto med Koprom in Izolo sta občini prejeli v upravljanje že pred 10 leti. Nekaj so na obalni cesti že naredili, ampak veliko premalo glede na potencial. Samo en kratek košček (30 metrov) obale so poizkusno uredili z lepo oblikovanimi skalami ali kamnitimi bloki. V Piranu še vzorčnega dela obale ne pustijo urediti. Morali pa bi imeti že vsaj kilometre podobno urejene obale. Ni idej, ni iznajdljivosti, ni ustvarjalnosti, ni poguma, sploh ne znamo do denarja, ki čaka in je.
Tudi Izola je zaspani biser. Izolani so imeli prav, ko so se uprli preveliki gradnji stanovanj in apartmajev na površinah propadle izolske (ribiške, prehrambne in druge) industrije, ladjedelnice. Uprli so se nepremičninski požrešnosti in nepremičninskem razdejanju. Toda površine nekdanjega Delamarisa, ladjedelnice, Arga, Rude, Mehana … ne morejo tako vegetirati v nedogled in čakati na požrešne kapitalske kobilice, ki bodo že nekako unovčile kapitalski interes. Mar res ne najdejo ustvarjalnih urbanistov, ki bi s svojimi idejami navdušili Izolane, da bi na nov način zaokrožili in prebivalcem primerno oblikovali mesto?
Kako bi se končalo v pravljici?
V pravljici bi tri obmorska mesteca imela kralja s tremi sinovi, ki bi jih poslal po svetu, da mu od tam prinesejo najboljšo rešitev, po kateri bi uredili kraljestvo, da bi dolgo živeli v miru, slogu, delu, zabavi in v duhovnem premlevanju. Misli, delaj in se zabavaj, staro pravilo za vse čase.
