Ukrep je predstavnica Francoske demokratične konfederacije dela označila za »diskriminatornega«, saj bodo obiskovalcem iz držav, ki niso v območju EU (42 % jih je), s 1. januarjem začeli zaračunavati 30 evrov; 8 več kot preostalim državljanom EU. V letu 2027 naj bi ta model oz. strategijo prevzele tudi druge kulturne ustanove v Franciji.
Zakaj se mi to ne zdi popolnoma novo in nepredstavljivo? Ker sem podobno idejo že slišala pri financerjih našega gledališča. Gledališče za otroke in mlade Svetilnik, ki je s svojim pedagoškim programom letos skupaj s svojimi švedskimi in srbskimi partnerji prepričalo gledališko stroko na razpisu za evropska sredstva, doma nikakor ne more dobiti zadostne podpore in ne more prepričati ministrstva za kulturo, da bi tudi na tem koncu naše države poskrbeli ter omogočili otrokom in mladim sistemsko urejeno financiranje otroškega in mladinskega gledališkega programa. Ministrica za kulturo je ob nastopu svojega mandata oznanila, da je kulturno-umetniška vzgoja njena prioriteta, kar se zdi razumno. Prav tako so se javno pridušali primorski poslanci, ki so ob ustanavljanju gledališča Svetilnik kritizirali sramotno ravnanje prejšnje vlade ter njen brezbrižni odnos do otrok in produkcije zanje v Gledališču Koper. Oni sami v novi vladi niso ravnali popolnoma nič drugače, le, da smo kot odgovor na vprašanje predsednice državnega zbora, ki se je za Gledališče Svetilnik zavzela, dobili odgovor iz kabineta MK, da predstave za otroke in mlade niso dovolj kakovostne. Pisci tega žaljivega besedila na MK so nam neznani. Po vsem tem političnem teatru je dejanskemu Gledališču Svetilnik ostalo samo še razumevanje lokalne skupnosti, strokovna podpora zaposlenih v Gledališču Koper, finančna podpora Luke Koper ter predvsem zavedanje ravnateljev in učiteljev osnovnih in srednjih šol na Obali, da je gledališče psihosocialna terapija in ne samo kulturna vsebina. In zdaj se vračam na začetek k različnim cenam vstopnic. Ne enkrat sem slišala za rešitev, naj otroci iz drugih občin, ki prihajajo na predstave Gledališča Svetilnik, plačujejo višjo ceno vstopnice, saj njihove občine nič ne prispevajo k financiranju. Nosi pa to neobirokratsko rezoniranje zrno soli: vsaj obalne občine (z izjemo Ankarana, ki to počne že ves čas) bi morale sofinancirati to edino profesionalno gledališče, če želijo svojim otrokom zagotoviti trajen dostop do kakovostnih gledaliških vsebin, ker ga država, kot kaže, ne bo.
Neoliberalna govorica naših vladajočih uporablja izraz skupnost ne kot avtonomen politični subjekt, temveč kot orodje za prelaganje odgovornosti z države na posameznike in krajevne akterje. Tako uporabljen pojem skupnosti zamegli sistemske težave in zmanjšuje politično moč skupinske solidarnosti.
