Letos tekmuješ z novim dirkalnikom Citroen C3 rally2, ki velja za enega najboljših reli avtomobilov za asfaltne relije. Kako je prišlo do tega projekta?
Želja, da bi sedel za volan novega dirkalnika, je zorela že dolgo. V garaži imam starejšo verzijo Hyundajevega dirkalnika, zato sem si že nekaj časa želel novejšega. Ekipa OPV Racing mi je ponudila dobro priložnost, ki sem jo z veseljem sprejel. Novost je tudi, da dirkalnik ni pri meni doma, ampak zanj v celoti skrbi zunanja ekipa. S Citroenom sem sicer tudi začel dirkati, moja prva dva dirkalnika sta bila Citroena, druga dva pa Peugeota, kar je bolj ali manj enaka znamka. Niti v sanjah pa si nisem predstavljal, da bom sedel za volanom tako izjemnega dirkalnika, kot ga imam zdaj.
Kako pomemben je dirkalnik za tekmovanje? Ali to, da imaš zdaj vozilo višjega razreda, pomeni avtomatsko prednost?
To so dirkalniki najvišjega razreda, ki ga lahko kupiš kot privatnik, zmogljivejši so samo še tisti iz razreda WRC1. Avtomobili so si v tem rangu zelo podobni. Seveda je to prednost, saj gre za izredno zmogljiv dirkalnik. Če primerjam čase, ki sem jih dosegal z navidezno enakim dirkalnikom Hyundai, so ti krepko boljši s Citroenom, tako da je bil njegov nakup dobra odločitev.
Koliko časa si potreboval, da si se nanj navadil in kako je to “privajanje” potekalo? Kako veš, da sta se z dirkalnikom ujela?
Ogromno lahko narediš na sebi, ampak nikoli toliko kot takrat, ko sediš v dirkalniku. Najbolj pomembni so kilometri, torej čim več testiranja. Tu pride do izraza razlika med menoj in profesionalnimi vozniki, ki imajo res ogromne budgete in si lahko privoščijo testiranja. Sam na leto naredim z dirkami in testiranji skupaj 1500 kilometrov, profesionalni dirkač na svetovni ravni pa 15.000. Za en dan testiranja moramo namreč odšteti od 8 do 10 tisoč evrov.
Ali to pomeni, da si z novim dirkalnikom na nek način žrtvoval letošnje prvenstvo?
Zagotovo. Ta dirkalnik je nekaj čisto novega zame, na trenutke se mi zdi, da bolj on vozi mene kot jaz njega, tako da sem malce hendikepiran v primerjavi z Rokom (Turkom, glavnim konkurentom), ki ima isti dirkalnik že tretjo sezono, ampak nabiram kilometre in sem zadovoljen z letošnjo sezono do sedaj.
2023 si bil državni prvak, lani ti prvega mesta ni uspelo obdržati. Na predstavitvi novega dirkalnika si dejal, da je lažje loviti naslov, kot ga braniti.
Naslov državnega prvaka je pokazal, da smo prvo sezono z novim dirkalnikom razreda Rally2 opravili z odliko. Ne samo jaz, celotna ekipa, ki je ob meni več kot deset let. Naslov je težko braniti, ker dobro veš, da si tisti, ki ga lovi, bolj želi zmage. Tako je bilo tudi z menoj. Motivacija je takrat preprosto večja. Priznam, da sem tisto sezono bolj ciljal na drugo mesto, a ko se je ponudila priložnost za naslov državnega prvaka, sem jo izkoristil in že dirko pred koncem sezone, je bilo vse odločeno.
S sovoznico Taro Berlot sodeluješ od 2021. Kako sta se srečala in kako sta se ujela?
Moj dolgoletni sopotnik, s katerim sem še lani odpeljal eno dirko, je bil David Kavčič, ki je zame eden najboljših sovoznikov. Ko je dobil družino, mi je že sredi sezone zaupal, da se poslavlja od dirkaškega sveta. Njegov odhod sem težko prebolel. Po toliko skupnih letih, nočeh, dneh, sem se težko sprijaznil, da je najinega sodelovanja konec.
Potem sem iskal … Nisem vedel, koga naj vprašam, kdo je dober, najboljši … Na koncu sem se najbolj zaupal Roku, čeprav je moj največji konkurent, ki ima prav tako sovoznico. Povedal sem mu, da je Tara sestra mojega dekleta in se zelo želi preizkusiti v tem. Spominjam se, da mi je rekel: »Bolje nekdo, ki si zelo želi, kot nekdo, ki misli, da zna, na koncu pa sploh ni dober.«
Na začetku ji ni šlo, vsi so nasprotovali tej ideji, ampak že na prvi najini dirki v Velenju sva zmagala. Vsi so tudi trdili, da se ne bova ujela, ker imava oba zelo močna značaja, pa nama gre zelo dobro. Kdaj spregovoriva s povišanim glasom, a na koncu oba stopiva kak korak nazaj. Odlično se razumeva. Kar dokazuje tudi to, da že nekaj let dobro sodelujeva.
Zaradi njene izjemne natančnosti in občutka velja za eno najbolj zanesljivih imen na domači reli sceni. Do tega slovesa je prišla v dokaj kratkem času.
Res je na tem veliko delala tudi sama. Ogromno je brala, spraševala, veliko se je naučila. Pri branju stopenj ovinkov, mest, kje se zavira ipd., pa lahko tudi sam potrdim, da je zagotovo ena najboljših sovoznic. Ko vidi, da sem prehiter, mi takoj reče, naj se umirim.
Pa jo ubogaš?
Moram. (smeh) Velikokrat sem že povedal, da me zna zelo dobro brzdati.
Pred nekaj leti se je menda zgodil prelomen trenutek v tvoji karieri. Bil je oktober 2020 v Poreču. Kaj se je zgodilo in kako je to spremenilo tvoj pogled na ta šport?
To je bila zadnja dirka, ko je bil moj sovoznik David Kavčič. Daleč pred vsemi sem bil, veliko prednost sem imel. Potem pa sem v nek desni ovinek prehitro zapeljal, odbilo naju je v zid in dirka se je za naju končala predčasno. Z razbitim dirkalnikom. V mladih letih sem veliko razbijal …, ampak takrat je oče rekel, da upa, da sem končno ugotovil, da nisem sposoben za ta šport. Od takrat se je vse nekako obrnilo v drugo smer. Mogoče je bilo odločilno to, da mi je ob strani stal moj pokrovitelj in prijatelj Denis Humar iz izolskega podjetja Humade, ki mi je za novo sezono kupil nov dirkalnik. Ko sem videl, da ima tak človek zaupanje vame, sem hotel njemu in vsem dokazati, da zmorem in tudi sem.
Na dirki se vidi samo vaju, za vama pa je še cela ekipa, ki skrbi, da vse poteka, kot je treba. To velikokrat izpostaviš po dirkah.
Ta ekipa je zelo velika, trenutno šteje deset ljudi, vključno z mojo družino oziroma očetom, ki je še vedno moj največji podpornik. Vedno me pride pogledat in je ponosen name.
Z avtomobilskimi dirkami se aktivno ukvarjaš od 2012, ko si prvič tekmoval na dirki evropskega prvenstva v Buzetu. Se spominjaš, kako je bilo?
Dobro se spominjam. Mama in oče sta šla na dopust, prijatelj Daniele Trani mi je pomagal, da sem pri Angelu Dessardu iz Lucije najel avto, potem pa mi povedal, da grem na prvo dirko. Tako sta starša predčasno zaključila dopust, da sta me prišla gledat, čez dva tedna pa sem očeta že prepričal, da mi je kupil prvi dirkalnik. (smeh)
Česa si se v vseh teh letih naučil in lahko rečeš, da si zato boljši kot tisti “mulo”, ki je šele začel dirkati?
Ogromno življenjskih izkušenj je bilo. Na dirkah sem se najbolj naučil tega, da vsaka slaba stvar prinese tudi nekaj dobrega. Ne vem, če sem v čem boljši kot prej, se pa z vsako dirko naučim nekaj novega, tudi stvari, ki pridejo prav v življenju. Danes na vse skupaj gledam drugače, kot sem včasih.
Na Rallyu Železniki sta dva kilometra pred ciljem zletela s ceste, se obrnila na streho in pristala v gozdu. Videti je bilo kar resno … Kako ste sanirali vso škodo, materialno in psihološko?
Kar grdo sem razbil dirkalnik … psiholoških težav nisem imel. Vprašali so me po njih, a že prvo rundo sem pozabil na nesrečo in dosegel prvi čas. Če bi se po takem dogodku bal, najbrž ne bi več stopil v dirkalnik. Škoda pa je bila velika … A to je del športa, vedel sem, v kaj se podajam, in to moram vzeti v zakup. Avto je že popravljen in upam, da bomo čim prej dosegli kakšen dober rezultat, da tudi ekipa bolj zaživi.
Na prvih dveh dirkah sta bila druga, na tretji sta odstopila. Kaj pričakuješ od dirke, ki bo čez nekaj dni (23. in 24. avgusta) in kje se vidiš ob koncu prvenstva?
Če sem iskren, bi bilo drugo mesto v Žalcu velik uspeh, najslabši scenarij pa, da bi se še enkrat razbil … Takrat bi namreč padla morala tako meni kot ekipi. V takih trenutkih vedno vidiš, kdo ti stoji ob strani. Ko zmaguješ, so vsi zraven, ko pa pride do takih napak, vidiš, kdo misli resno. Ob koncu sezone pa … so mogoče še možnosti za naslov prvaka, če bom pa drugi, bom prav tako zadovoljen.
(Rally v Žalcu sta Marko in Tara uspešno oddirkala in pristala na drugem mestu)
Kako se znajdeš v prometu, ko ne dirkaš in so hitrosti omejene?
V življenju sem prislužil tri kazenske točke in še to na reliju. (smeh) Ja, s Taro sva popisovala progo, čez eno vasico so vsi divjali, pa sva bila tudi midva prehitra. Najbrž so namensko tja postavili radar zaradi pritožb. Sicer se vedno trudim, da sem zgled drugim, je pa danes veliko več prometa kot v preteklosti. Pri nas, na Lucanu je včasih zapeljalo mimo pet avtomobilov na dan, danes pa jih gre pet na minuto.
Kratek video z rallyja v Žalcu
