PREGARA JE MAJHNA VAS V ZALEDJU SLOVENSKE ISTRE, V KATERI ŽIVI KAKIH 120 SRČNIH IN POVEZANIH LJUDI. ZANJO JE MARSIKDO ŽE SLIŠAL, A REDKO KDO OBISKAL, KAR JE VELIKA ŠKODA, SAJ SE, KAMORKOLI SE OZREŠ, PONUJAJO PREKRASNI RAZGLEDI. OB DOBREM VREMENU SE NA VZHODU IN JUGU USPE HKRATI VIDETI DOBRŠEN DEL KRAŠKEGA ROBA S SLAVNIKOM, ČIČARIJO IN UČKO. NA SEVERU POGLED SEŽE DO TRIGLAVA TER NA SEVEROZAHODU VSE DO DALJNIH DOLOMITOV. NA SVOJ RODNI KRAJ JE MOČNO NAVEZAN PAULO STEPANČIČ, INŽENIR STROJNIŠTVA, KI STOPA PO OČETOVI POTI KAMNOSEŠTVA. SEPTEMBRA PA BO V TO VASICO PRI GRAČIŠČU PRIŠLA KOPICA LJUDI, KAJTI PAULO S SOKRAJANI ORGANIZIRA MORA MONDO, SVETOVNO PRVENSTVO V STARODAVNI MEDITERANSKI IGRI MORA.
»V naši vasi smo od nekdaj povezani, to je naša mala skupnost, kjer drug drugemu priskočimo na pomoč, ko je treba kaj narediti. Povezani smo tudi v društvu Fined, ki se zavzema za ohranjanje dediščine naših prednikov. Večina naših staršev je obdelovala zemljo, dela nikoli ni zmanjkalo, lačni pa tudi nis(m)o bili. Drugi pa so se vozili na delo v Koper. Takrat uspešna podjetja Luka Koper, Tomos, Cimos, Lama in druga so marsikomu rezala debelejši kruh kot samo trdo delo na zemlji. Moj oče je sprva nadaljeval nonovo tradicijo obdelovanja zemlje, ko pa so bile odkupne cene pridelkov čedalje nižje, se je ozrl po okolici, kjer je bilo v obilju kamnitih hiš, in videl, da bi marsikomu prav prišel spreten kamnosek, pa se je preusmeril v to,« pripoveduje Paulo, ki je z veseljem gledal, kako oče iz obilice kamna, ki je bil v okolici, izdeluje mojstrske izdelke. Reklame sploh ni potreboval, saj so ga ljudje sami našli.
NAJLEPŠE V LJUBLJANI JE TABLA ZA KOPER
Paulo se je po koprski gimnaziji podal na študij strojništva. »Drugi sošolci so šli v Ljubljano, pa sem sem želel poskusiti še sam. Za strojništvo sem sem odločil, ker lahko ustvariš izdelek, pa še razumeš, kako vse deluje. Študij mi je dal veliko možnosti za ustvarjanje. Na začetku je bilo kar naporno, bolj kot sem se bližal koncu, lažje in lepše mi je postajalo. Pot v Ljubljano mi je utrl že starejši brat, ki je šel študirat prej. To so bila zanimiva leta, polna spoznanj, včasih tudi strahu pred neznanim, odkrival sem nova prijateljstva in vezi. Dobro sem se začel počutiti, ko sem si okoli sebe ustvaril mehurček kolegov in prijateljev. Bival sem v študentskem domu, kjer nikoli ni bilo dolgčas, kljub temu pa mi je bila v Ljubljani najlepša stvar tabla za Koper,« se muza Paulo, ki je v prestolnici užival v študiju, pa tudi številnih športih, od kolesarjenja, jadralnega padalstva …
Po diplomi pa ni bilo dvoma, želel se je vrniti. Hitro je našel službo v družinskem podjetju, kjer se je v desetih letih veliko učil in naučil. Korona pa je prinesla izgubo službe. To je nekako sovpadlo z očetovim obiljem dela in predlogom, da se mu pridruži.
KAMEN JE VEČNA NEZNANKA
»Znanje inženirstva sem začel uporabljati v kamnu. Do tega materiala gojim veliko spoštovanje. Pri kovini točno veš, kako jo obdelovati, kamen pa ima lahko notri skrite napake, ki jih ne vidiš in te presenetijo. Tudi če je kakšna napaka, če gre kaj narobe, je treba najti način, da zadevo rešiš in oblikuješ izdelek,« razlaga Paulo, ki je začel z očetom hoditi na sejme, si ogledovati stroje za obdelavo … V prostem času pa so fantje že od malih nog spoznavali tradicionalno igro, ki se igra v Sredozemlju, le da tega dolgo niso vedeli. »V srednji šoli smo moro igrali na vaških šagrah – veselicah. Ko so šli vsi stran, ko se je končala glasba, je to prišlo na plan. Fantje smo se dobili in igrali drug proti drugemu. Čeprav je mora zelo enostavna, je zelo težko zmagati,« v smehu pove Paulo in doda, da so v preteklosti igro njihovih nonotov igrali po maši za liter vina, žene pa so šle domov kuhat kosilo. Velikokrat so tako izgubili celo nedeljo.
»Sprva sem mislil, da se mora igra samo pri nas in da je to naša posebnost, dokler ni prišel internet in smo videli, da jo igrajo tudi pri sosedih v Furlaniji. Oni so prvi naredili spletno stran more, z njimi smo stopili v stik, se povezali in jih povabili na naš turnir. Potem pa smo jim obisk vrnili. Spoznali smo, da v mori dejansko nismo sami in da se igra v številnih krajih okoli nas. Igra se igra tako, da igrata dva na dva, v dvojicah, nad mizo, na kateri je tablica, na kateri je s kredo označenih 21 točk – črtic. Ko par dobi točko, zbriše eno črtico. Tabla je podaljšek spomina, saj je vse točke težko držati v glavi. Igra je zelo glasna in burna, treba je v hipu, pol ali eni sekundi, predvideti, kakšno cifro bo pokazal nasprotni igralec. Nato se obrne proti naslednjemu igralcu. Če je par dober, hitro zbriše tablico s točkami.
V igri mora igralec dajati čim več naključnih števil z roko, hkrati pa mora brati nasprotnikove cifre in predvideti, kaj bo nasprotnik pokazal z roko. Moro se da natrenirati samo z igro, jo počasi spremljati in samo igrati. Sčasoma ti sama zleze v kri in te povleče vase. Vsak par, proti kateremu igraš, ima svoj značaj, prstni odtis. Mora je edini šport, igra, ki je vezana tudi na kulturo, saj ne veš, ali so turnirji kulturni ali športni dogodek in tudi ni vezana na starost, igrajo jo vsi med 15. in 99. letom. Obstaja verjetnost, da bo najstarejši tudi zmagal, saj ima za seboj veliko treninga in izkušenj,« se smeji Paulo, ki prireja turnirje, na katere pride tudi po več kot trideset parov. Igra se za pokal, pršut in sir. Spije pa se tudi dosti bevande, saj je igra glasna, grlo se hitro osuši in ga je treba osvežiti. To tudi malce sprosti vzdušje.
SVETOVNO PRVENSTVO V PREGARI
»Ko mi je uspelo zbrati dovolj veliko ekipo iz vasi in smo šli na prvi turnir, se temu nismo mogli več upreti. Z leti smo se povezali s podobnimi klubi po Hrvaškem, v Franciji, Italiji, Španiji in redno, kar z avtobusom, potujemo tja. Potem pa smo počasi zbirali pogum, da bi tak turnir organizirali tudi pri nas. Samim nam to nikakor ne bi uspelo, zato smo stopili v stik s krajevno skupnostjo Gradin, Mestno občino Koper in Zavodom za mladino, kulturo in turizem Koper. Potrkali smo na prava vrata, saj smo takoj zaznali voljo in angažiranost. Od petega do sedmega septembra bo v Pregari nadvse živahno. V petek bodo potekale prijave in spoznavanje, trening, da se bodo igralci spoznali in poskušali igrati, potem pa bo šlo zares.
V soboto zvečer pa bo sledil še kulturni in zabavni program. Od osmine finala naprej pa se bo nadaljevalo v nedeljo, vse do končnega zmagovalca in podelitve nagrad. Organizacija takšnega prvenstva je velik zalogaj, terja ogromno dela. Brez prave ekipe in delovnih akcij to nikakor ne gre. Pričakujemo več kot sto parov, pa še njihovih spremljevalcev in navijačev,« razlaga Paulo. Za vse so pripravili prostor za kampiranje, omogočili nastanitve v bližini, celo dormitorij v prostorih krajevne skupnosti.
»Ohranjanje dediščine naših nonotov mi pomeni ohranjanje dela identitete. Ko smo jo odkrili, smo spoznali, da ni treba veliko ohranjati, saj te kar potegne in se širi samo po sebi,« se nasmehne Paulo, ki si za konec želi, da bi se jim pri igranju pridružilo tudi čim več žensk.
