Pogovor se je začel z razkrivanjem številnih plati Mefovega življenja, saj ga prebivalci slovenske Istre dobro poznajo v različnih vlogah. »Sem predvsem novinar,« je poudaril Mislej in ob tem naštel še druge stvari, ki so ga v življenju privlačile in zaznamovale. Pesnik, glasbenik, pisatelj, kustos – le nekatere izmed njegovih strasti. Delal je v skoraj vseh medijih slovenske Istre, a kot sam pravi, ga na obletnice ne povabijo več. Po odhodu s Primorskih novic se je začela zgodba, ki je že nekaj časa zorela – Mandrač, ki izhaja že več kot 30 let. Kot je pojasnil, Mandrač ne izgublja bralcev, kar se dogaja skoraj vsem časopisom: »Recimo, da v enem letu umre pet ljudi, naročniki pa ostanejo njihovi potomci.« Prav zato se zgodba uspešno nadaljuje – in se bo še.
V atriju Pretorske palače so obiskovalci v petkovem večeru spoznali tudi tri Mefova dela: Ljubljanska 45, Naših sanj vam ne damo in Novele. V interpretaciji gledališkega igralca Roka Mateka so zazvenele tudi Mefove pesmi – šaljive in vesele, a vedno z globljo mislijo, portretom ali situacijo, ki je blizu vsakomur.
Na vprašanje, kdaj je začel pisati, Mef pravi, da se je to začelo že v osnovni šoli: »Bilo je treba napisati pesmi za vse učitelje v rimah ob koncu osnovne šole. In to sem pisal jaz. Potem sem pisal tudi za tabornike, a nato sem postal pesnik,« pravi Mef, ki od takrat piše, a piše rad veselo. »Včasih napišem prvo besedo, pa niti ne vem, kaj bo nastalo,« še pove.
Njegovo pisanje zaznamuje veliko literarnih pristopov. Poezija pa najpogosteje obravnava temo nostalgije, otožnosti, a vedno z zrnom humorja, ki nostalgijo spremeni v nekaj veselega.
Za zaključek pa je Mef obiskovalce razveselil še s pesmijo v živo.
