Ob vašem imenu se pojavljajo zelo zapleteni opisi vašega znanstvenega dela. A bi ga lahko opisali bolj preprosto in razumljivo? Kaj pravzaprav raziskujete?
Zelo preprosto povedano je moje raziskovalno delo ves čas vezano na to, kako okolje vpliva na naše dejavnosti, predvsem ozračje in vremenski dejavniki. Na primer: velik del raziskav je bil vezan na vpliv vremena pri kmetijski pridelavi, ukvarjala sem se z vplivom ekstremnega vremena na počutje delovno aktivnih ljudi, najbolj pa me je zaznamovalo raziskovanje, kako bodo podnebne spremembe na dolgi rok spremenile našo naravo, vremenske vzorce, ki smo jih navajeni, in pa vse vidike našega življenja, od gospodarstva, varnosti, zdravja do turizma.
Kaj je vzpodbudilo vaše zanimanje za to področje, bili ste namreč pionirka.
Kot univerzitetna profesorica sem predavala klimatologijo, tako da je bilo kar logično, da se s tem ukvarjam tudi raziskovalno. Res odločilno pa je bilo dejstvo, da se podnebnim spremembam ne moremo nikakor več izogniti in da jih moramo zato razumeti, predvideti in se jim čim bolj optimalno prilagoditi. To je bilo jasno že pred tridesetimi leti. Nekdo v Sloveniji je pač moral biti prvi in biti pionir je naporno, verjemite. Še posebej, če gre za neprijetne ugotovitve in opozarjanje, da moramo spremeniti življenjski slog.
Kaj vas po vseh teh letih raziskovanja še vedno preseneča?
Dve dejstvi me vedno znova presenetita. Prijetno preseneča, kako je temeljna podnebna znanost z modeli že pred desetletji napovedala dvig globalne temperature, ki ga zdaj potrjujejo meritve. Takrat so bile računalniške zmogljivosti neprimerno manjše in o kaki umetni inteligenci ni bilo ne duha ne sluha. Na žalost pa preseneča tudi ignoranca in pomanjkljiva ozaveščenost tako odločevalcev kot politikov. Ob poplavah, neurjih, požarih, vročinskih valovih še vedno poslušamo, da je vse to že od nekdaj tako ali pa gre za cikle, ki se bodo spet prevesili v normalo …
Katere so bistvene razlike od začetka raziskovanja do danes?
Neprimerno več imamo meritev, napredovale so metode, modeli. Več je tudi razumevanja, kako se obnašajo oceani, ne le ozračje. Znanost zmore več, a žal se to ne odraža v spoštovanju opozoril. Lahko bi celo rekli, da se zaupanje v znanost zmanjšuje. Ironično, res!
Veliko govorimo o podnebnih spremembah, tudi opažamo jih. Ni več letnih časov, ni snega, visoke temperature so v nepričakovanih obdobjih, huda deževja, poplave. Česa pa ne vidimo in ne opazimo, pa je bistveno?
Zaradi dreves res včasih ne vidimo gozda, zato težko sprevidimo, da vseskozi po malem izgubljamo varnost. Prehransko varnost, energetsko varnost, varnost našega premoženja, naših naložb, celo nacionalno varnost. Kakovost življenja zaradi podnebnih sprememb na žalost upada.
V čem in kako?
Morda kar dva konkretna primera z moje strani. Poletje z dopustom na obali je bil vedno moj najljubši letni čas. Zdaj pa se ga kar malo bojim, ker slabo prenašam vročino in Sredozemlju se kar izogibam. Rada tudi smučam, ampak tehnični sneg je pač umeten sneg. In kje so časi drsanja na Bohinjskem jezeru?
Drug primer je problem vseh nas – dražja hrana, dražje zavarovanje, nove bolezni, ki jih prinašajo komarji, nenehno spremljanje radarskih slik, ko smo doma ali na izletu. Lahko bi živeli z manj skrbmi!
Nas to ne prepriča, da bi ravnali drugače?
Še ne. Nelagodje še ni tako veliko, podjetja še delujejo s profitom. Kolateralna škoda še ni dosegla ravni ukrepanja. Zdi se, da bomo čakali do zadnjega, ampak potem bo cena mnogo višja, časa za strateški premislek pa tudi manj.
Velikokrat poudarjate interdisciplinarnost. Jo študentje sprejemajo?
Načelno smo vsi za kombinacijo znanj, saj le to vodi v optimalne rešitve, ampak združevanje naravoslovja in družboslovja, na primer, je zahtevno, predvsem pa zahteva sodelovanje in tudi zaupanje v druge stroke. Slovenci smo veliki individualisti, in to za interdisciplinarnost ni dobra podlaga. Pa tudi strokovno “vrtičkarstvo” onemogoča pravo interdisciplinarnost. Težave imamo tudi s šolskimi sistemi, ki premalo poudarjajo prepletanje znanj.
Energetska pismenost. Kaj pomeni in kje se je naučimo?
Pomeni, da razumemo našo rabo energije, predvsem strukturo naše porabe. Pa ne le neposredno rabo, kot je na primer število kilovatnih ur, ki jih porabimo čez dan doma, ampak tudi energijo, ki jo porabljamo posredno, ko potujemo, nakupujemo ali je uskladiščena v hrani. Recimo, da vemo, koliko energije gre v nič, če recimo zavržemo hrano. Drug del energetske pismenosti pa je vezan na ekonomiko in ceno energije. Ljudje močno podcenjujejo dejstvo, koliko denarja namenijo za energetske stroške.
Naučiti bi se morali že v osnovni šoli, pa se ne. Večina ljudi še računa za elektriko ne razume dovolj.
Zmanjšanje ogljičnega odtisa. Zakaj in kako?
Na planetu, ki ne raste, je pač potrebno nekaj več strateškega razmišljanja, kot smo ga imeli v zadnjih desetletjih. Razlogi za zmanjšanje ogljičnega odtisa so strateški, saj gre za zmanjšanje vpliva na okolje, družbo, gospodarstvo in celo na naše zdravje. Ne gre le za zmanjšanje globalnega segrevanja ali zaščito ekosistemov, gre tudi za medgeneracijsko odgovornost in globalno pravičnost. Pomemben je tudi gospodarski vidik, od prihranka stroškov do novih delovnih mest.
Kako? S povečanjem energetske in materialne učinkovitosti, z varčevanjem, z dojemanjem kulture trajnosti, kjer sprememba potrošniških navad in življenjskega sloga vodi v bolj preudarno rabo virov.
Opozarjate na slog današnjih potovanj. Potujemo zato, da fotografije objavljamo na Instagramu.
Potovanja so nujni del odraščanja in nujna za razumevanje sveta in nas samih, ampak to so stvari, ki so praviloma intimna stvar posameznika. Žal, pogosto služijo bolj našemu postavljanju, da ne rečem napuhu. Potovati dlje in hitreje postaja prestiž, namenjen samemu sebi. Škoda!
Podnebne spremembe, recimo poplave, najbolj prizadenejo, to se je videlo tudi pri zadnjih poplavah v Sloveniji, revnejši del prebivalstva, ki ima tudi najmanj vpliva na podnebne spremembe. Kdo je odgovoren, da se tako malo zavedamo, kaj povzročamo s svojim vedenjem?
Podnebne spremembe so izrazito krivične, tako globalno kot znotraj držav. Najmanj krivi so najbolj ranljivi. Globalno in lokalno smo izgubili občutek solidarnosti in občutek za skupnost, postajamo vse bolj kratkoročni in kratkovidni. Trpljenje najrevnejših se namreč nedvomno sčasoma tudi kot bumerang vrne k vsem.
Se v Sloveniji zavedamo, kaj nam grozi, ali smo izjema?
Slovenci smo razmeroma dobro seznanjeni z okoljskimi problemi, tudi s podnebnimi spremembami, a jih podcenjujemo! Žal tudi mladi. Prav mlada generacija je premalo odločna in glasna, ko gre za njihovo prihodnost.
Kakšne so vaše izkušnje s politiki glede tega?
Včasih politike in podnebne spremembe primerjam s študenti, ki imajo pred sabo težak izpit. Vedo, da je težak, vedo, da se morajo učiti, naloge so znane, formule so na voljo, a se odločijo, da se bodo učili “jutri“. Na izpitni dan nekateri naredijo nekaj nalog, a ne dovolj za dobro oceno, drugi se raje poskusijo pogajati za nižje kriterije ali preložitev izpita. Tretji pa preprosto rečejo, da je profesor ali pa kar znanstvena skupnost kriva, ker je izpit pretežak.
Kaj lahko storimo kot posamezniki?
Tri stvari – izobraževanje, pometanje gospodinjstva pred svojim pragom in pa izkoriščanje volilne pravice.
Kaj bi bilo najbolj učinkovito ali je že prepozno? Kako nas lahko preživi planet, ki je vedno enak, nas pa je v pol stoletja trikrat več?
Težko prenaša pritiske in ti lahko vodijo v nestabilnost fizikalnih procesov na planetu. Govorimo o točkah preloma, kot so hitro spreminjanje vodnega kroga, nenaden upad biotske raznovrstnosti ali ustaljenih vremenskih vzorcev. Možni so hitri in res nepopravljivi procesi v nekaj desetletjih. Tega nas je lahko resno strah.
Ali je naša prihodnost res tako katastrofična kot napovedujejo?
Verjetnost, da zdrvimo v nepopravljive okoljske krize, se vsako leto poveča. Pred dvajsetimi leti je bila na primer možnost manj kot 5 %. Zdaj je zagotovo večja.
Vas je kdaj strah prihodnosti?
Odkrito rečeno, da, ampak moj strah se mi zdi naraven in koristen. Predvsem pa me ne paralizira, ko razmišljam o prihodnosti. K sreči prihodnost ni vnaprej določena, nekaj, kar se nam bo zgodilo, ampak nekaj, kar lahko sooblikujemo. Človeške družbe so namreč izjemno prilagodljive in inovativne, sposobne reševati probleme, za katere se zdi, da jih ni mogoče rešiti. Ko spoznajo, da gre zares!
So univerzalne rešitve, ki bi jih vsi podprli in sprejeli?
Univerzalne rešitve so, a jih nikoli ne bo mirno in trezno sprejela potrebna večina. Na primer: za globalni sever in zahod zmanjšanje potrošništva, za globalni jug zmanjšanje rasti prebivalstva. Preprosto se sliši, a ne gre! Človeštvo je zato obsojeno na kolateralno škodo, ki nas bo morda še pravočasno spametovala.
