To delam s takšnim veseljem kot kdo drug organizira svoj ali rojstni dan svojih dragih ljudi. Scenarij primorske proslave je prostor številnih tovariških vezi, številnih junaških zgodb in zgodovinskih dejstev. Vse to lahko potem srčno zaplamti kot drag spomin, ponos in neomajna vera v svobodo le s pravo iskro. S pravo zvezdo v očeh. Zaradi teh zvezd v očeh se rodijo lepa praznovanja, zaradi teh zvezd v očeh se utrujeni od kaosa, ki hromi svet in planet, vedno znova prebudimo kot ljudje. Zaradi teh zvezd, ki sijejo iz naših primorskih oči, smo drugačni. Zaradi teh zvezd, teh iskric v očeh, se naš spomin zbuja skupaj z nami. Od Bovca do Ilirske Bistrice so naše zvezde osebna izkušnja in ne politični programi. Naše zvezde so življenja naših prednikov, boleča in včasih težko izgovorljiva izkušnja trpljenja, ki jih družine ne pripovedujemo na glas. Ker se ne spodobi. Ker se to ne prodaja. Naši predniki živijo v nas, če živimo svobodno, pošteno in ustvarjalno. Vidimo jih v mladi zvezdi partizanstva, v njenem smelem mladem koraku, ponosni pesmi, vidimo jo v Čedermačevih očeh in goreči želji po svobodi. Vidimo jih v našem življenju in naših prizadevanjih, da bi tudi mi Primorci živeli boljše. Zvezde v naših očeh imajo svojo mladost, zrelost in starost. Rodijo se in umrejo z našimi očmi. In tako iz roda v rod, dokler bo stal ta rod. Mlade zvezde upora.
Naše svetle zvezde so številni primorski športniki; jadralke in jadralci, kajakaši, nogometaši, jadralci na deski, judoistke in judoisti, rokometaši, košarkarji in kolesarji, naše primorske zvezde so primorski gledališki igralci in številni glasbeniki: solisti in orkestri, naše primorske zvezde so imenitni in dragoceni slikarji in kiparji, naše primorske zvezde so naši pevci in pevke, naše plesalke in plesalci, so naše učiteljice in učitelji v velikih in malih šolah na Primorskem, naši pesniki in pisatelji, naše profesorice in profesorji. In še številni tisti, zaradi katerih prepoznamo Primorsko kot deželo posebnih ljudi.
Zdi se, da se je zvezdno nebo preslikalo iz te čarobno valovite obalne pokrajine, s kraškimi jamami in briškimi hribčki posejane Primorske. Da naše zvezde ne sijejo le v naših očeh, ampak tudi na svetlečem zvezdnem nebu.
Je pa okoli nas veliko slabše. Sijejo dolge kolone avtomobilske pločevine, v katerih čakamo ure in ure vsak dan, ko se premikamo proti centru te države, ko se pomikamo proti mejam, vlaki so nekaj, kar redko zaide k nam, in ta trend ne kaže na spremembe, vode lahko vsak trenutek zmanjka, morje nas poplavlja, nobenih sijočih zvezd ni več. Tako je, ko ugasnejo zvezde v očeh in tudi tistih na nebu ni več videti. Tiste na zastavah pa ne pomagajo več. Mogoče samo še na pivu.
Ampak drugo leto je nova proslava.
