»Carpaccieve slike niso le izjemna umetniška dela, pač pa so tudi pomemben dokument njegovega časa, zato zares zaživijo šele, ko so umeščene v svoj izvorni prostor,« je prepričan Salvator Žitko, koprski zgodovinar in umetnostni zgodovinar, ki je v Italiji zadržanim umetninam iz Istre posvetil pomemben del svojega strokovnega dela.
Nedavno je izšla monografija Med Benetkami in Dunajem – kulturna dediščina kot predmet nacionalnega prestiža in istrske identitete (založba Annales, 2025), ki jo je Žitko napisal z Brigitto Mader. Na naslovnici bi morala biti prav Carpaccieva pala, a so se na koncu odločili, da bo namesto nje prazen okvir v piranski cerkvi sv. Frančiška Asiškega – da ne bi ogrozili pogajanj o vrnitvi umetnine, ki so bila v polnem teku. Še pred nekaj leti je Žitko dejal, da se boji, da je vprašanje vrnitve istrskih umetnin in arhivskega gradiva za Italijo zaprto.
Omenil je, da je na enem od strokovnih posvetov italijanskim kolegom predlagal, da bi ob 500-letnici Carpaccievega znamenitega dela Slavnostni prihod podestata Contarinija v koprsko katedralo zgolj za teden dni preselili sliko iz tržaškega muzeja Sartorio v Koper. Odziv na to so bili le začudeni pogledi in molk. Ali je zdaj, ko se je vrnitev ene ključnih umetniških del končno zgodila, čas za novo poglavje sobivanja v Istri in s preteklostjo manj obremenjene slovensko-italijanske odnose?
KOMU PRIPADA KULTURNA DEDIŠČINA
Seveda še ni mogoče napovedovati, kdaj se bodo v Istro vrnile vse dragocene umetnine in drugo zgodovinsko gradivo, ki so jih nekdanje oblasti tik pred izbruhom druge svetovne vojne umaknile z obmejnih območij takratne Italije. Namen je bil, da jih, shranjene na varnih lokacijah, zavarujejo pred morebitnim poškodovanjem. Po vojni pa jih v novonastalo Jugoslavijo niso več vrnili. Na jugoslovanski in pozneje na slovenski strani so si za to sicer prizadevali, a je Italija vse poskuse zavračala. Sklicevala se je, da gre za njeno lastnino – predvsem pa, da gre za kulturno dediščino beguncev (ezulov), ki so v povojnem času množično zapustili svoje domove v Istri, na Reki in v Dalmaciji ter so si novo življenje ustvarili v Italiji.
»Ena lastovka, vemo, še ne prinese pomladi – čeprav je Carpaccieva pala eno najpomembnejših umetniških del, ki je nastalo v istrskem prostoru,« meni Salvator Žitko. Prazni okvirji zaradi odnešenih pomembnih stvaritev, ki jih ponekod zapolnjujejo replike, so med drugim tudi v koprski stolnici, cerkvi sv. Ane v Kopru in v koprskem muzeju. Skupno so po sogovornikovih besedah, skladno z dokumentacijo, v predvojnem in vojnem obdobju iz Kopra, Pirana in Izole odnesli 97 umetniških del.
NASLEDNJI KORAK UTEGNEJO NAREDITI FRANČIŠKANI
Potem ko so jih v povojnem obdobju hranili v depojih, kjer so propadale, so danes nekatere vidnejše istrske umetnine postale del stalne zbirke v pinakoteki tržaškega muzeja Sartorio. Nekaj del iz koprskega frančiškanskega samostana in cerkve sv. Ane se nahaja v frančiškanskem samostanu sv. Antona v Huminu (Gemona). Posebej gre omeniti še sliko (poliptih) Marija z otrokom in svetniki, ki jo je ustvaril beneški renesančni mojster Cima da Conegliano. Ta prav tako izhaja iz koprske sv. Ane. Leta 1943 je bila celo vrnjena redovnikom, a so jo potem ti sami odpeljali v Benetke, pozneje pa je našla mesto v muzeju v Mantovi. »Naši seznami manjkajočih del so precej natančni.
Vključujejo tudi druge vrhunske beneške mojstre, kot so Benedetto Carpaccio, Alvise Vivarini, Gerolamo da Santacroce, Paolo Veneziano, Giambattista Tiepolo, Alessandro Algardi in druge,« našteje sogovornik. O nadaljnjem vračanju kulturne dediščine v Istro pravi, da to ne bo samoumevno, še manj lahko delo. Trenutno potekajo pogajanja za vrnitev umetnin koprskim frančiškanom, ki jih hranijo njihovi bratje v Huminu.
NOVA MISELNOST, NOVI ODNOSI
»Pot vrnitve Carpaccieve oltarne pale je bila dolga 85 let. Za to so si prizadevali mnogi, od politike in diplomacije do stroke, cerkve in posameznikov. Vse se je moralo prav sestaviti. Šlo je za skupno prizadevanje, ki pa je v zadnjem času temeljilo na novi miselnosti in novih odnosih. Ti so nastali zaradi spoštovanja, zaupanja in tudi odpuščanja,« razlaga gvardijan Minoritskega samostana sv. Frančiška v Piranu Janez Šamperl.
»Ni bilo več obkladanja s tem, kdo je komu kaj ukradel, kdo je fašist, kdo komunist in podobno,« doda pater, ki ima še vedno shranjene originalne vijake, s katerimi je bila slika nekoč pričvrščena v svoj okvir. Ta je ostal na svojem mestu v cerkveni kapeli (tako imenovani edikuli). Kot nadalje izpostavi, ne gre za restitucijo ali vračilo slike, pač pa za njeno vrnitev na izvorno mesto. Umetnino so namreč leta 1943 prevzeli minoriti v Padovi, pod katere je tedaj spadala tudi piranska skupnost, saj vrnitev v Piran med vojno ni bila mogoča. To se je ob zavezniškem bombardiranju mesta, leta 1944, izkazalo tudi za dobro, saj je ena od bomb poškodovala ravno minoritski samostan.
Pater je še vedno pod vtisom vrnitve Carpaccieve umetnine v Piran.
»To, kako so se od slike z Marijino podobo poslovili v Padovi, in potem to, kako so jo sprejeli Pirančani, kaže na duh svetega Frančiška Asiškega in tudi duh svetega Antona Padovanskega. Ta dogodek dokazuje, da smo se v današnjem raztreščenem svetu še sposobni dvigniti nad vse krivice in zamere. Sliko smo pripeljali nazaj po mirni poti, ki je tudi edina pot – vojna vedno ruši, mir gradi,« poudari.
BILO JE ŽE VEČ POSKUSOV, TOKRAT SE JE IZŠLO
Neuspešnih poskusov vrnitve Carpaccieve mojstrovine v Piran je bilo več, tokrat, tik pred septembrskim obiskom italijanskega predsednika Sergia Mattarelle v Kopru, pa se je izšlo. Piranski minoriti so dobili obvestilo o vrnitvi svoje umetnine v začetku avgusta, le nekaj tednov prej, kot je novico objavila italijanska tiskovna agencija Ansa. Patra Šamperla veseli, da se je vrnitev umetnine zgodila ob močni podpori širše javnosti, tudi nekaterih ezulskih organizacij.
»Slika je že v celoti restavrirana, za kar so poskrbeli bratje v Padovi. Odločili pa smo se, da jo bomo umestili v njen originalen okvir, ki smo ga obnovili, zato pa so potrebna dodatna restavratorska dela, vključno z renesančno edikulo. To bo zahtevalo nekaj mesecev in v času okoli božiča pričakujemo, da bomo Carpaccievo Marijo z detetem in svetniki lahko končno spet občudovali v Piranu. Tedaj bomo organizirali tudi adventne Carpaccieve večere, ki bodo pravzaprav večdelni simpozij, skozi katerega bodo Pirančani lahko globlje spoznali njegovo vrhunsko delo,« pove gvardijan. Poslej bodo morali poskrbeti tudi za ustrezno varovanje slike in nadaljnje vzdrževanje celotnega samostanskega kompleksa, zaradi česar bodo patri minoriti predvidoma naslednje leto uvedli vstopnino.
Vrnitvi slike nasprotuje le manjši del javnosti.
»Pozdravljam odločitev, da bo Carpaccieva pala postavljena na mesto, za katerega je bila ustvarjena. Za to je bilo poleg dogovora znotraj cerkve potrebna tudi zahtevna politično-diplomatska aktivnost tako slovenske kot italijanske strani,« meni tudi Maurizio Tremul, predsednik Italijanske unije, ki združuje Italijane v Sloveniji in na Hrvaškem. »To je lepa gesta, ki krepi zavest o kulturno-umetniškem bogastvu tega teritorija in o avtohtonosti italijanskega prebivalstva v njem. Istrska mesta so beneška mesta, prepojena z italijansko kulturo minulih stoletij, kar zelo hitro ugotovimo, če se skoznje sprehodimo. Danes je njihov značaj večkulturen, jeziki in identitete se prepletajo in to jih dodatno bogati. Postali smo del Evropske unije in meja med Italijo, Slovenijo ter Hrvaško je prehodna, zaradi česar se Istra spet naravno povezuje,« razlaga.
O tem, da v nekaterih italijanskih krogih kritično gledajo na vrnitev umetnine v Piran, pravi, da je normalno, da v demokraciji obstajajo različna mnenja in pogledi. »Dejstvo pa je, da temu nasprotuje manjši del javnosti, med drugim konkretno ezulska organizacija Unija Istranov in posamezni politični predstavniki,« pripomni. Zgled sodelovanja obeh manjšin k temu, da se slovensko-italijanski odnosi spreminjajo na bolje, je po njegovem tudi posledica sodelovanja manjšinskih organizacij, tako v Sloveniji kot Italiji. »Ne le, da sodelujemo pri evropskih projektih, razvijamo tudi prijateljstvo, medsebojne vezi in solidarnost.
Pomembno so k pozitivnemu medsosedskemu vzdušju prispevali tudi predsedniki, najprej Sergio Mattarella in Borut Pahor, nato Mattarella in Nataša Pirc Musar, ki se niso omejili le na korekten institucionalni odnos, ampak se čuti medsebojna naklonjenost na osebni ravni.
Ta energija se prenaša tudi na ljudi,« pripoveduje. Kot še opozori, se je treba trpljenja, ki so ga prestali na eni in drugi strani, spominjati, da se to ne bi več ponovilo, a je treba tudi iti dalje. »Zagotovo je bilo prelomno, ko sta se leta 2020, ob vrnitvi Narodnega doma v Trstu slovenski manjšini, predsednika Slovenije in Italije poklonila žrtvam obeh strani v Bazovici. Nekateri so bili le na enem ali drugem kraju, sam sem bil na obeh, saj se mi zdi pomembno, da imamo pred očmi celotno sliko,« je jasen.
MEDSEBOJNI ODNOS SE JE ZELO SPREMENIL
»Vrnitev Carpaccieve pale dokazuje, da kultura lahko združuje. Gesta bratov minoritov iz Padove je lahko spodbuda diplomaciji, ki si prizadeva rešiti odprta vprašanja, povezana z vrnitvijo umetnin,« ocenjuje Renzo Codarin, predsednik Federesuli, ki združuje več organizacij ezulov iz Istre, Reke in Dalmacije. V preteklosti takih izjav od predstavnikov ezulov nismo bili vajeni. »Pred desetletji, ko se je začelo govoriti o vrnitvi odnešenih slik in kipov, je bilo vzdušje drugačno. Slovenija je trdila, da gre za njeno last in da so jih Italijani neupravičeno odpeljali. Za ezule, ki so bili prisiljeni zapustiti Koper, Piran, Izolo in druge kraje v Istri ter Dalmaciji, je taka trditev nesprejemljiva.
Mi nismo nikomur vzeli ničesar, smo pa bili prisiljeni zapustiti svoje domove,« pripoveduje. Codarin opaža, da se je odnos do ezulov v Sloveniji v zadnjem obdobju nekoliko spremenil. Hkrati so se po naravni poti zamenjala tudi vodstva ezulskih organizacij. »Lahko rečem, da v Kopru, iz katerega izhajam, v zadnjih desetih letih opažam velike spremembe. Ponovno so denimo uvedli tradicionalno procesijo sv. Nazarija, ki so jo jugoslovanske oblasti prepovedale v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Cerkve so lepo obnovljene. Marsikomu, ki misli, da je še vse po starem, pravim, naj gre tja in se o novem lepem vzdušju prepriča na lastne oči,« pove.
MUZEJ, KI BI SPREGOVORIL O ZAMOLČANI PRETEKLOSTI
Ob novici o vrnitvi Carpaccieve pale se je pojavila tudi informacija o ustanovitvi muzeja istrskih beguncev ali ezulov v enem od obalnih mest. »Podpiram vsako stvar, ki prinaša mir in je pravična. Mislim, da bi bilo prav, da bi ezuli dobili primerne prostore, ki bi postali njihov kraj spomina in bi se v njih lahko srečevali. Zgodovinske napake je težko priznati, zato je nujen dolgotrajen in zahteven proces, skozi katerega se lahko krepi prej omenjena nova miselnost in novi odnosi,« pojasni pater Janez Šamperl.
Renzo Codarin, predsednik Federesuli, seveda močno podpira idejo o muzeju ezulov, za katerega naj bi po njegovih besedah obstajala tudi politična volja slovenske države. »Prav bi bilo, da se jasno pove, kaj se je dogajalo v tem prostoru. Jasno pa je, da morata pri tem sodelovati mešani komisiji zgodovinarjev. Niso bili vsi Italijani, ki so odšli, fašisti, in tisti, ki so ostali, niso bili vsi komunisti. Politika na najvišji ravni je naredila pomembne korake naprej in ljudje so jim pri tem sledili,« povzame. Predsednik Italijanske unije Maurizio Tremul je o muzeju ezulov izvedel iz medijev, a idejo podpira. »Ezuli, ki so večinoma deset let po vojni prisilno zapustili svoje domove, niso bili fašisti. Ne moremo jim tudi reči optanti, saj v situaciji, v kateri so se znašli, niso imeli izbire.
Če so prišli časi, da se o tem lahko govori brez medsebojnega obračunavanja in ima tak projekt podporo, bi bilo vsekakor prav, da se uresniči. In če se navežem na vrnitev Carpaccia v Piran – k takim gestam moramo težiti. Kaj bomo sicer predali mladim?« vpraša. Ob tem spomni na misel nekdanjega italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, ko je govoril o odnosih med Italijo, Slovenijo in Hrvaško: »Imamo samo dve možnosti: da se razumemo ali da se razumemo.
