Julija Hmeljak je že več kot leto dni izvršna urednica znanstvene revije The FEBS journal, v kateri strokovne članke objavljajo znanstveniki s področja biokemije, biologije celice, genetike, biotehnologije, mikrobiologije in infekcijske biologije. V Anglijo se je preselila iz ZDA, kjer je v New Yorku v letih od 2013 do 2017 kot postdoktorska študentka raziskovala redke oblike raka. Področje, na katerem je želela nadaljevati svojo karierno pot, je geografsko omejeno na ZDA, Anglijo, Nemčijo in Kitajsko, končni odločitvi za vrnitev na stari kontinent pa je botrovalo več razlogov, seveda službeni, a tudi močna želja po bližini Sloveniji, morju in domu v Kopru, obenem pa nezadovoljstvo z ameriškim družbenim sistemom, kjer manjka socialne solidarnosti. Ponovna izvolitev Trumpa pa je splošni individualizem še povečala. Julija si je želela živeti in plačevati davke v državi, ki ljudem nudi več podpore, pa čeprav je bil New York zanjo obdobje osebnostnega odraščanja.
NEW YORK – ŠOLA ŽIVLJENJA
»V New Yorku sem preživela ogromno ur v laboratoriju, saj sem bila takrat raziskovalka. V času podoktorskega usposabljanja, ki ni formalni študij, pač pa delo, od tebe pričakujejo, da si izjemno produktiven. To je čas, ko se razvijaš, nabiraš izkušnje, res zelo delaš. A je bilo tudi veliko potovanj, nekaj hribolazenja v dolini Hudson, ki je le urico oddaljena od New Yorka, preostali čas pa sem uživala v mestnem vrvežu, umetnosti in energiji, ki jih lahko nudi samo New York. Na gnečo, ki je v New Yorku povsod, se nikakor nisem mogla navaditi in je bila zame kulturni šok: greš v soboto v hribe in na vlaku nisi sam, saj je vsaj 500 ljudi imelo isto idejo, greš v nedeljo na brunch v majhno zakotno restavracijo v Queensu in bo spet dolga vrsta. Sem pa v New Yorku kot človek odrasla, spoznala, da me res zelo malo briga, kaj drugi ljudje počnejo, kako izgledajo, s kom se družijo. Zdi se mi, da je še posebej zdaj, v času velikih družbenih sprememb v Sloveniji in Evropi sposobnost, da zmigneš z rameni in si rečeš, da se v drugega ne boš vtikal, saj ima vsak svoje življenje, zelo pomembna. Na svoja leta v New Yorku gledam kot na del odraščanja, čeprav sem bila stara čez 30 let, ko sem šla tja. V tistih štirih letih sem se boljše spoznala, ugotovila, kaj hočem in česa ne, dosegla neko zrelost in pragmatičnost, zaradi katere tudi zdaj živim manj stresno.«
CAMBRIDGE
In potem je šla Julija Hmeljak v Anglijo, v Cambridge. Amerika je bila res daleč od doma, starši so bili v Kopru, pot, dolga vsaj 12 ur v eno smer, in ta oddaljenost sta ji bila vse manj všeč. Kaj je našla v Angliji? »Zanimivo službo, ki je vsakodnevni izziv, je zabavna, vsak dan se naučim česa novega. Omogoča mi, da ostajam v stiku z raziskovalci, čeprav sama nisem več aktivna raziskovalka. Redno potujem po Evropi in izven nje, obenem pa mi omogoča dovolj svobode, da lahko pridem v Slovenijo, kadarkoli si želim in sem lahko tu tudi dlje in delam na daljavo.« Znanstvene publikacije so za znanstvenike nadvse pomembne. So dokaz, da so nekaj naredili. Tam se to vidi, tam se to prebere, tam to čisto preprosto je. »Tako je. Moja naloga in naloga organizacije, za katero delam, The FEBS journal, ki jo izdaja Federation of European biochemical societies, je, da znanstvene članke zbiramo v format revije, vodimo skozi recenzijo in etično kontrolo, jih pravilno arhiviramo. Tako lahko znanosti, ki je objavljena v obliki člankov, zaupamo, kar je izjemnega pomena za vse nas.« Za katera področja znanosti gre?
»Zaposlena sem pri reviji, ki je začela kot biokemijska revija, torej znanost o beljakovinah in predvsem encimih, a smo se v zadnjih petnajstih letih odprli in objavljamo tudi članke s področja biologije celice, genetike, mikrobiologije, infekcijske biologije, torej širokega spektra znanosti o življenju.« Ko Julija Hmeljak s sodelavci prebira tekste, preden gredo v objavo, se prav vsak dan znova razveseli uspehov znanosti: »Objavljamo predvsem temeljne raziskave, torej ne bomo z enim člankom ozdravili raka ali rešili človeštvo pred problemom bakterij, ki so odporne proti antibiotikom, ampak objavljamo izjemno zanimive članke o tem, kako se obnaša določena beljakovina, če je okvarjena z mutacijo. Nedavno me je razveselil tekst japonskih raziskovalcev. Posamezne kožne celice so natisnili, da so posnemali izgled človeškega tkiva, celice so izžarevale posebne fluorescenčne markerje, s katerimi so lahko posameznim celicam sledili pod mikroskopom in rezultati tega so bile neverjetne fotografije.« Znanost je hitra, znanost drvi, kajne?
»Drži. Če se spomnimo, kako smo še pred desetimi leti obravnavali bolečino ali menopavzo pri ženskah, ki so jo podcenjevali. Zdaj razumemo, da gre za resne fiziološke spremembe, ki močno vplivajo na kakovost življenja, zato imamo tudi delodajalce, ki to končno razumejo. Za vse to se moramo zahvaliti znanstvenikom.«
ŽIVLJENJE
Julija Hmeljak in njen brat Karlo – poklicni jadralec, odličen pesnik in umetnik, sta otroka staršev, ki sta se spoznala na Radiu Koper, pokojni oče Franko je bil tu dolga leta novinar. To hišo sta otroka imela rada, studio je bil zanju drugi dom, a Julija je ljubila naravo in vse, povezano z njo. Že kot otrok je zbirala alge in rastline, urejala herbarij in algarij, za svojo radovednost iskala odgovore na neobičajen način. Osnovno šolo je končala v Kopru, gimnazijo v Piranu in prav tam jo je za biologijo navdušil profesor Darko Zamuda; diplomirala je iz mikrobiologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in se vpisala neposredno na doktorat na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Od tu je šla v New York in nato v Cambridge na znanstveno založbo, kjer ima kot izvršna urednica rada tudi povsem »novinarsko delo«, rada piše povzetke znanstvenih člankov tudi za širšo javnost, dela intervjuje z znanstveniki, ki so dobri sogovorniki in izven laboratorija mnogi v prostem času radi kuhajo, hodijo v hribe in tečejo. Tudi Julija ljubi hribe, še bolj pa morje, saj je bila v svojem Kopru kar nekaj let vaditeljica plavanja za otroke. Z možem Edwardom, ki dela za Apple in ga je spoznala leto po prihodu v Cambridge, rada zaideta v neodvisni kinematograf, rada skupaj kuhata, ob nedeljah angleški »Sunday roast« ( meso, krompir in zelenjavo) s primorskim pridihom. Julija pa rada potuje, rada ima izlete, njuno družbo prijateljev in mačke. Na srečo ima človeku prijazen urnik, ki ji omogoča umirjeno življenje. Aktivno raziskovanje zgolj občasno pogreša, prihod v Koper pa je vedno znova prihod domov. In kaj bi nam nekdanja raziskovalka, znanstvenica, urednica znanstvene publikacije položila na srce? »Vedno, vsak dan se namažite s kremo z zaščitnim faktorjem, saj sončni žarki puščajo brazgotine na našem DNA, četudi nas sonce ne opeče. In umivajte si roke. Redno.«
