Po Follow the blind man je prišel Apolitical ecstasy
Živimo v času, ko je vse trenutno, ko je vsak čut, občutek, vtis, odtis, potisnjen iz zavesti, še preden se razplamti. Oster, neroden rez in že ga ni več. V takšnem času je tudi glasba pogosto sesekljana na nepovezane delčke, ki se v zvočnih cunamijih, s katerimi nas bombardirajo najrazličnejše platforme, zaman borijo, da bi vsaj za trenutek prišli do izraza.
A živimo tudi v času, ko nekateri ne pristanejo na vsiljena pravila, temveč delajo tisto, v kar verjamejo. In ustvarijo nekaj, kar se bo poslušalo tako kot včasih … od začetka do konca. Drugi album energičnih dečkov iz zasedbe Jelusick je prav takšen. Ob koncu vsake skladbe niti za trenutek ne pomisliš, da bi nehal poslušati, ampak komaj čakaš, da se začne naslednja. Še dobro, da je zadnja nekoliko daljša, da je laže sprejeti, da se album pač mora enkrat končati.
Da drugi album v primerjavi s prvim poleg drugačne in predvsem veliko boljše produkcije zaznamuje prav to prehajanje z ene skladbe k drugi, nam je potrdil tudi motor skupine, avtor skladb in besedil, pevec in frontman Dino Jelusić.
“Prvi album je bil po mojem mnenju kot enajst singlov na enem mestu, drugi pa bolj deluje kot celota, kot pravi album,” je dejal tik po izidu.
Že med (dolgim) čakanjem na album je Dino napovedoval, da bo ta postregel z zelo različnimi skladbami. Da misli resno, so potrdili tudi štirje izdani singli, ki so jih poslušalcem postregli vsakih nekaj mesecev. Čeprav bi kdo utegnil pomisliti, da je šlo za del načrta, je Dino to zanikal.
“Iskreno, ne vem. Nikoli ne maram, da se stvari ponavljajo. Vedno iščem načine, kako ohraniti svežino,” je argumentiral to, da na albumu “plovemo skozi različne žanre”. Odpre se namreč z izrazito, udarno metal skladbo, do konca pa nas poleg balad in za skupino značilni energični komadi presenetijo še akustični blues, grunge balada in celo jazz, swing in funk ritmi.
Od začetka do konca na vrhuncu ustvarjalnosti
Tudi tematsko si skladbe podajajo štafetno palico. Glamurozna Jaws of life nas odrine v središče iluzije o ponovnem rojstvu in nepresahljivi moči ob soočanju z izzivi ter trdni odločenosti, da bo v slogu super heroja spremenil svet. Sledi Power to the people, ko ljudi prepriča v “revolucijo” in ti mu sledijo v boj za pravičnejši jutri. A heroji so že ničkolikokrat končali na vislicah in tako tudi sam v tretjem komadu Hangman čaka na svoj konec, ljudje pa na odrešitev, ki jo bo prinesla njegova smrt.
Potem se s Seasons vzdušje drastično umiri in začne se trpka pot samorefleksije … iskanje odgovorov v sebi, ki terja neizogibno slovo od preteklosti in otroštva. Pri skladbi What the hell is going on se je najbrž vsakdo vprašal prav to, saj deluje kot nekakšen vsiljivec, kar potrjuje tudi verz v refrenu, ki pravi, da je “rok že zdavnaj potekel”. Dve minuti dolg podtaknjenec morda nakazuje na številna nepredvidljiva presenečenja, s katerimi nam postreže življenje, in ki nam spodnesejo tla pod nogami, kljub prepričanju, da nam zdaj že vse jasno.
Groove central smo slišali že na nekaj nastopih, a odeta v produkcijsko perfekcijo deluje popolnoma drugače, bolj dovršeno. V njej avtor opazuje ljudi, medtem ko sam nekje čepi in razmišlja, kje ga je polomil. Mora res spremeniti sebe, da bi lahko postal del tega sveta? Ta razmišljanja ga spravijo na tla v Fool in rain, kjer, ujet med tem, kaj naj bi bil, in tem, kar je, čuti, da deluje proti sebi, a na koncu še vedno podleže pričakovanjem …. in se potem znova sprašuje kolikokrat (How many times) mora sam sebe prinesti okrog, preden se bo končno naučil lekcije. Torn je prava oda tej razcepljenosti, konfliktu in neskončnemu notranjemu boju, spoznanju, da je vse v tvojih rokah, da ne moreš ubežati, temveč se moraš soočiti z demoni (s seboj).
Rezultat tega soočenja je Apolitical ecstasy, stanje notranjega miru ob odkritju, da ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo svoje dojemanje (If there’s poison in your veins just let it die – Če se v nas naseli sovraštvo, moramo samo pustiti, da umre) in se postavimo zase, za svoja prepričanja (Under my skin I′ll always survive/Under your skin I won′t be alive – v svoji koži bom vedno preživel, v tvoji pa ne bom živ).
“99 % časa se hecamo in umiramo od smeha”
Kljub zajetni dozi svežine, ki jo prinaša drugi album, ostaja nekaj stalnic, ki so hkrati rdeča nit benda … Ostaja kemija med člani, ki skupaj ustvarijo ognjemet prelivajoče se energije, ostaja vrhunsko rokovanje z inštrumenti, ostajajo frontmanove vokalne akrobacije, ostaja virtuoznost kitarskih rifov, ki svoj vrhunec dosežejo v še enem izjemnem kitarskem solu. Avtor glasbe je sicer Dino, a čisto vsak član benda vsakemu komadu doda nekaj, kar ga izstreli v višave.
In če ste se kdaj spraševali, ali se mednje kdaj pritihotapi kakšen konflikt in kako jih rešujejo, imamo Dinovo zagotovilo, da jim tovrstni zapleti vzamejo zelo malo časa.
“Nimamo konfliktov. Če pride do prerekanja, problema, ga takoj rešimo. Nismo več otroci. 99 % časa se samo hecamo, umiramo od smeha in smo tu drug za drugega,” nam je v smehu dejal.
Posebna kemija veje med njim in kitaristom, Ivanom Kellerjem, ne nazadnje skupaj ustvarjata in nastopata najdlje. Zato smo Dina vprašali, ali nam zaupa, kaj je tisto, zaradi česar je njun odnos tako edinstven.
“Ne znam vam tega razložiti, preprosto funkcionirava, prijatelja sva, deliva različne ideje, sva pogumna, rada tvegava v glasbi in življenju in živiva isto stvar,” je pojasnil.
Od Animal drive do Jelusick
Z Ivanom sta že pred nastankom skupine Jelusick delila oder v zasedbi Animal drive, ki je svoj prvenec in edini album z naslovom Bite! izdala pri založbi Frontiers. A dober začetek je v nadaljevanju prinesel grenak konec.
“Končali smo na sodišču z založbo in Animal Drive je leta 2020 razpadel, vrnili smo se močnejši kot Jelusick. Na kratko,” nam je zaupal Dino.
Tudi zdaj se Jelusick kdaj spremeni v Animal drive … včasih samo z basistom, včasih bobnarjem, včasih obema …
“Res je. Če imata Mario (Lepoglavec) in Luka (Brodarič) kakšne obveznosti, imamo srečo, da sta Zvone (Mihaljevič) in Roko (Nikolič) vedno pripravljena pomagati. Štejemo ju za del naše glasbene družine,” je dejal Dino.
Del te družine je očitno tudi zapuščina nekdanje zasedbe, saj na nastopih pogosto izvajajo vsaj eno skladbo z albuma Animal drive. Mnogi feni ne bi imeli nič proti, če bi jih bilo več, a Dino pravi, da njihova vključitev ne bi imela smisla.
“To je bil drug bend, drugačen slog in način razmišljanja. Nekatere skladbe bomo enkrat posneli na novo, ko mi vrnejo založniške pravice. Do takrat pa naj počivajo – imamo dovolj novega materiala,” nam je pojasnil.
Zrelejši ljudje, zrelejša glasba
Ta “novi material” odraža tudi rast samega benda, sploh, ker je bil prvi album napisan že leta 2018.
“Vedeti morate, da je Follow the blindman na izid čakal nekaj let. Ostalo je bilo napisano kasneje, zato se sliši razlika. Imamo tudi drugega producenta, ki je prav tako dodal nekaj novega,” je izpostavil Dino.
Sicer pa delo v skupini Jelusick poteka po dokaj ustaljenem vzorcu. Dino spiše glasbo, jo predstavi, nato pa skupaj naredijo aranžmaje.
“Tako je – pripravim demo, pošljem ga vsem in se lotimo dela. Razen če se kje na zataknem, če je ideja preveč nora, jo raje pustimo,” je dejal v smehu.
Ko nek avtor preda svojo stvaritev svetu, v roke množice neizogibno položi tudi sebe, saj bodo slišano in videno doživeli v nešteto različicah. Soočenje s slednjimi najbrž ni vedno preprosto, sploh če – in Dino seveda ni izjema – avtor želi, da njegova stvaritev nosi nek globlji pomen.
“Seveda mi je to pomembno. Glasba je zame sredstvo izražanja in zdravilo za vse. Tistih nekaj minut ali ur na odru je kot terapija. Izrazim vse, kar mi leži na duši. Poslušalci bodo dobili tisto, kar čutijo – včasih sem se preveč obremenjeval s tem, da morajo vsi vse razumeti, zdaj pa vem, da je to nemogoče,” je priznal.
Album bodo predstavili v klubu Boogaloo v Zagrebu
Od izida albuma se odzivi kar vrstijo. Dina smo vprašali, kakšni so in ali mu ti povzročajo kaj skrbi.
“Odlični. Celo komentarje sem nehal brati, ker NOČEM, da vplivajo name. Vem, kakšen je album. Nič me ne skrbi, kako se bodo odzvali, če komu ne bo všeč, bomo dobili novo občinstvo – in spet bo odlično,” je bil jasen.
Jelusick čudežno “ozdravili” od prvega do zadnjega obiskovalca izolskega Hangarja
Fantje bodo nove komade prvič javno predstavili v soboto, 11. oktobra, v domačem Boogalooju, po Zagrebu bodo dvakrat gostovali na Norveškem, kaj bo sledilo, pa ostaja neznanka. Ker so v Sloveniji nastopili že nekajkrat, smo za konec pogovora Dina povprašali, kakšne spomine ima nanje.
“Zadnji koncert v Sloveniji (Hangar bar v Izoli, op. p.) je bil fantastičen, odziv publike je bil neverjeten. Komaj čakam, da se spet vrnemo,” je zagotovil.
Mi tudi, Dino, mi tudi!
