SPOZNALA SEM JO KOT ŽIVAHNO ŠTUDENTKO GEOGRAFIJE UNIVERZE NA PRIMORSKEM V KOPRU, KJER JE OB MORJU ŽIVELA NEKAJ LET IN V TEM ČASU SODELOVALA V PROJEKTIH, KJER SO SE NAMA POGOSTO KRIŽALE POTI. ROJENA JE V ŠEMPETRU, ODRAŠČALA JE V NOVI GORICI IN V LOGU ČEZSOŠKEM, KJER JE PRI NONI PREŽIVLJALA POČITNICE. PRAV NONA JE S SVOJIM ČUTOM ZA LEPO IN S STARIM ŠIVALNIM STROJEM BAGAT, KI JI GA JE ŽE ZGODAJ BREZ STRAHU PREPUSTILA V UPORABO, VERJETNO VPLIVALA NA TO, DA JE DEKLICA, KI JE NENEHNO NEKAJ POČELA, NAJRAJE PA RAZSTAVLJALA IN PONOVNO SESTAVLJALA STVARI, VZLJUBILA UMETNOST USTVARJANJA. TO JE KONČNO POSTAL TUDI NJEN POKLIC. ŽE 25 LET ZAVRŽENO SPREMINJA V UNIKATNE BREZČASNE KOSE, OBLIKOVANE ZA LJUDI, KI SO POSEBNI KUPCI: »TAKŠNI, KI NE IŠČEJO TRENDOV, AMPAK IZRAZ, KI ZNAJO ČUTITI MATERIAL, NJEGOVO PRETEKLOST IN ENERGIJO PREPLETANJA.« NJEN ATELJE RE_STORE 66 JE MEŠANICA FIZIČNEGA IN MISELNEGA PROSTORA, IMA GA KAR DOMA, V MASERJU, V PROVINCI TREVISO V ITALIJI, KJER ŽIVI ŽE OD 2018 S SVOJIM MOŽEM IVANOM.
LJUBEZEN JO JE ODPELJALA V ITALIJO
»Ivana sem spoznala v Trstu na oblikovalski tržnici Barbacan produce, kjer je bil s prijatelji, skupaj imajo blagovno znamko Marinai.co. Energija med nama se je zgodila v trenutku, kot da bi naju nekdo od zgoraj potisnil skupaj. V Italijo sem se preselila 2018, zdaj živiva v Maserju, v provinci Treviso. Tam, kjer je villa Barbaro, ena od Paladijevih mojstrovin, poslikana s freskami Veroneseja, pa v bližini Asola in brd Valdobbiadena, blizu Trevisa in nedaleč od Benetk. Poročila sva se med kovidom 2020, žur pa naredila tri leta pozneje pod cvetočo lipo v Šmihelu pri Nadji Velušček. To je bil popoln trenutek, poganski obred ženskih energij z odlično hrano, prijatelji. Eno samo veselje in zabava, vsi smo plesali in se smejali. Trenutek, ko se v življenju stvari povsem poklopijo.« Doma ima svoj delovni prostor: »Moj atelje je kombinacija fizičnega in miselnega prostora. Vse je narejeno iz ponovno uporabljenih materialov, a elegantno in premišljeno. S svojimi izdelki sodelujem na sejmih in razstavah od Trsta do Milana, Pirana, Ljubljane in Benetk. Sejmi omogočajo pravi stik z ljudmi, izmenjavo idej in čustev. Tam vidiš odziv, čutiš energijo, razumeš, zakaj to delaš. Rada se povezujem z ljudmi in prav ta čustvena nota je morda moja dodana vrednost.«
IZ STAREGA – NOVO …
»Že kot otrok sem bila zelo ustvarjalna, vedno sem razstavljala, popravljala, barvala. Zanimalo me je, kako so narejene stvari. Še vedno razstavljam svet na delčke: od igrač, starih radijev, oblek, vtičnic do idej in konceptov. Moja polje raziskovanja je bilo vedno široko, od okoljevarstva do mehanike in tehnike. Razstaviti je enostavno, težje je potem spet sestaviti, večinoma ti predmeti po mojem “popravilu” niso več to, kar so bili nekoč. Lepši morda, delujejo pa ne vedno. A prav v tem je čar: v razumevanju notranje logike stvari, v raziskovanju, kaj jih drži skupaj, v spoznanju, da včasih prav izguba funkcije razkrije pravo bistvo oblike. Prvi resni kosi, ki sem jih umetniško naredila, niso bila oblačila, ampak veliki kosi pohištva: fotelji, kavči, stvari, ki sem jih na novo oblekla, preoblikovala, popravila.« Od kdaj ima Petra ta neverjeten občutek za okolje, od kod to spoštovanje? »Dana sta mi bila v zibelko. To je občutek do narave, ljudi, stvari, prirojen je, to je težnja za pravičnost. Odraščala sem med ljudmi, ki so se borili za svoj jezik, svoj prostor in pravico do obstoja. Ta energija Primorske, trma, pogum, toplina so me oblikovali. Zame skrb za okolje nikoli ni bila moda, ampak način življenja.« Mnogi imamo radi okolje, tudi umetnost, a Petra je to ljubezen popeljala dlje, v ponovno življenje pozabljenim in rabljenim materialom, ki so prej živeli neko drugo življenje. Ustvarja čudovita ženska krila, kratka in dolga, narejena so po kroju narodne noše, opasamo jih kot velik predpasnik, na preklop. Izdeluje tudi čudovite torbice, nahrbtnike, denarnice iz materialov, ki so živih barv, drugačni, nenavadnih vzorcev in tekstur. Le kje jih najde? »Po vseh teh letih materiali kar sami prihajajo k meni. Ljudje mi prinašajo stvari, kot so zavese, pregrinjala, stari prti, včasih celo osebni kosi oblačil, iz katerih potem naredim nekaj čisto novega. Redko kupujem, skoraj nič. Delam z materiali, ki so bili namenjeni odpadu, pa jim skupaj s stranko dam novo življenje. Veliko šivam tudi po naročilu. Pogosto delam izdelke tudi iz transparentov gledaliških predstav in drugih kulturnih dogodkov. To so čudoviti, močni materiali, polni zgodb. Izdelek je narejen, da traja, je atraktiven, drugačen in vsak ima svojo zgodbo.«
… TO NOVO PA ZA LJUDI
Petrine umetnine so že našle mesto v trgovinah na Ibizi, v Berlinu, Benetkah, seveda v Ljubljani in v Italiji, kjer živi. Nedavno je sodelovala na beneškem dogodku Alto artiganato, sejmu umetniške obrti v Arzenalih, kjer že sama lokacija govori posebno zgodbo, bila je navdušena nad odlično organiziranim in dobro obiskanim dogodkom. Seveda me zanima, če pri vsej spretnosti, od lepo urejenega doma, delovnega prostora in svojih oblačil, ki jih tudi sama elegantno nosi, sploh kaj kupi in kakšna je njena omara? »Moja omara je precej velika, a precej prazna, v njej je polno starih, kakovostnih kosov, predvsem volne. Tu je tudi »obvezna oprema«; črne hlače, bela srajca, dobro krojen suknjič. Kupujem zelo malo, spodnje perilo in posebne unikatne majice kreativnih kolegic. Če že kupim kaj novega, potem vedno nekaj res posebnega, s pomenom, največkrat eksotično, ko sem v tujini, ljubim pa drugačne, posebne čevlje.« Petra je nekoč razmišljala o študiju arhitekture, saj jo zanima proces, gibanje, preoblikovanje prostora in način, kako ljudje sobivamo z njim in ga hkrati spreminjamo. Ko na arhitekturi ni naredila sprejemnih izpitov, je bila geografija naravno nadaljevanje tega zanimanja nekje med umetnostjo, prostorom in družbo. Izbrala je Koper, Univerzo na Primorskem: »Tu sem našla svoj mir in svoj način razmišljanja o prostoru. V Kopru sem našla tudi idealni svet za mojo Diano , saj tu bije duša Citroën kluba Slovenije in delajo najboljši mehaniki, ki razumejo, da je avto lahko več kot prevozno sredstvo in je del zgodbe, prostora, v katerem živiš.« Rada je bila na morju, ki ji pomeni odprtost, občutek, da je del nečesa večjega in z njenim Ivanom pogosto najdeta kakšno samo njuno morsko obalo. Kakšno pa je Petrino sporočilo vsem nam, ki preveč kupujemo, kopičimo, imamo polne omare oblačil, ki jih pogosto niti ne oblečemo? »Zavedajmo se svoje edinstvenosti in se ne primerjajmo z drugimi. Spoštujmo, kar smo, spoštujmo vse, kar je okrog nas. Vsi drugačni in vsi enaki smo del celote, ki ji pripadamo.«
