Livio Jakomin se je v Pradah pred začetkom druge svetovne vojne, večji del otroštva, ki je sovpadalo z vojno vihro, je preživel pri starih starših.
„V družini smo govorili slovensko. V Pradah pa sem z otroki govoril italijansko in slovensko. Lahko rečem , da sem dvojezičnost usvojil že kot otrok in jo štejem za bogastvo, ki jo je treba negovati in spoštovati,” je dejal.
Vse, kar smo tisti, ki smo se rodili po burnih vojnih časih, prebirali v zgodovinskih knjigah in učbenikih, je gospod Livio doživel. Tako nam je povedal, da je bilo v Kopru in njenem predmestju pred, med vojno in do podpisa mirovne pogodbe z Italijo 1947 prebivalstvo večinoma italijansko, Slovenci pa so živeli na podeželju.
NEGOTOVI POVOJNI ČASI
1945 je demarkacijska črta, znana pod imenom Morganova linija, presekala istrsko ozemlje, vojni zmagovalci pa so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje (STO) z dvema conama. Cona A je bila pod anglo-ameriško upravo, cona B pa pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade.
Profesor Jakomin se spominja, kako se je ob nejasni politični usodi STO pod vplivom italijanske propagande in strahom pred novo jugoslovansko oblastjo začelo izseljevanje italijanskega prebivalstva v Italijo. Ob tem so s seboj odnesli tudi veliko strojev in opreme.
„Vojaška uprava Jugoslovanske armade je v strahu, da bi Cona B ostala izven Jugoslavije, odpeljala del ribiške flote v Dalmacijo, stroje in opremo iz tovarn za predelavo rib iz Izole pa na Reko,” je izpostavil.
Po Mirovni pogodbi 1947 je Cona A prešla pod Italijansko, Cona B pod jugoslovansko upravo, Istra pa je zaradi dogajanj v času STO ostala močno osiromašena.
„Kot otrok takratnih dogodkov in političnih razsežnosti nisem dojel. Poznal pa sem nekaj družin, ki so preko noči odšle v Italijo in pustile vse svoje imetje,” se spominja prof. Jakomin.
Iz obdobja, ko je Cono B upravljala VUJA, se spominja srečanj s pripadniki jugoslovanske vojske, ki so govorili njim neznani srbo-hrvaški jezik. Mnogi med njimi so pripeljali tudi svoje družine, ki so bile naseljene po vaseh.
„V Pobegih sta bili dve. Spominjam se, da so v eni družini ženske nosile dolge široke hlače (dimlje). Domačini so se temu čudili in skrivaj posmehovali,” je dejal.
Vse do podpisa Londonskega memoranduma 1954 je bil njihov vsakdan zaznamovan s strogimi mejnimi nadzori med STO in Jugoslavijo ter postopki in nadzorom prehajanja iz cone v cono.
„Naša družina je imela gozd blizu Kubeda in smo za prehod meje in sečnjo morali pridobiti posebna dovoljenja. Zelo živo imam v spominu mejni prehod med Cono A in B na Škofijah ter mejni prehod med STO in Jugoslavijo v Rižani,” se spominja profesor.
Po njegovih besedah so bili to časi, ko so se začela masovno prazniti obalna mesta, ko je bilo gospodarstvo oropano in v razsulu, in ko je nova oblast z velikimi napori začela na novo vzpostavljati pogoje za normalnejše življenje. Takrat se je začel prvi val preseljevanja iz Istre v Italijo in iz notranjosti Slovenije ter istrskega podeželja v napol prazna mestna središča.
S tem se je bistveno spremenilo mestno prebivalstvo, saj so priseljenci s seboj prinesli nove navade in kulturne vzorce.
OŽIVLJANJE GOSPODARSTVA IN DEMOGRAFSKI CUNAMI
Po podpisu Londonskega memoranduma 1954 sta bili cona B in Istra dokončno priključeni Jugoslaviji, Italija pa je dobila Trst z delom slovenskega zaledja ter Gorico. Tako je velik del slovenskega prebivalstva še vedno ostal izven meja matične domovine, se spominja Livio Jakomin.
„Da bi izboljšali katastrofalne razmere, ki so nastale v času italijanske okupacije med in po vojni, je slovenska in jugoslovanska oblast pričela vzpostavljati pogoje za oživljanje gospodarstva in pridobivanje novih delovnih mest,” je pojasnil.
Znova je zaživela predelava rib, začeli so z gradnjo tovarne Tomos, stekle so priprave za gradnjo Luke Koper, Intereuropa se je začela uveljavljati kot špediter v jugoslovanskem in mednarodnem prostoru. V Piranu je ponovno zaživelo delo v ladjedelnici, saj so ustanovili Splošno plovbo, ponovno so obujali turistične kapacitete, ustanavljale so se kmetijske zadruge. Poleg gospodarstva so se po Jakominovih besedah začele razvijati tudi družbene in kulturne dejavnosti ter šolstvo.
„Za tako pospešen razvoj je v Slovenski Istri primanjkovalo izobraženih kadrov in delovne sile. To je bilo obdobje, ko je Istra doživljala pravi „demografski cunami“. V iskanju zaposlitve je sem prišlo večje število ljudi z istrskega podeželja, Krasa in Brkinov, iz notranjosti Slovenije smo dobili prepotrebne izobražene kadre, obrtnike in delavce, ki so že pred vojno delali v različnih tovarnah. V Piran je z Reke, Dalmacije in hrvaškega dela Istre prišlo večje število pomorcev, ladjedelcev in pristaniških delavcev. Največje število fizičnih delavcev pa je prihajalo iz južnih jugoslovanskih republik, največ iz Bosne in Hercegovine,” nam je zaupal profesor.
NASTANEK DEMOGRAFSKO RAZNOLIKE ISTRE
Zaradi vse večje potrebe po novih stanovanjih so začeli pospešeno graditi nova naselja, mesta so napolnili novi stanovalci in začela se je oblikovati nova podoba mest. Nastala je neka nova demografska mešanica, ki ni imela enakih potreb in ciljev, se spominja gospod Jakomin.
„Moralo je miniti kar nekaj desetletij, da se je pri generacijah tu rojenih in šolanih otrok začel oblikovati pristnejši odnos pripadnosti istrskemu okolju, ki je prav zaradi te specifične ‘istrske mešanice’ danes bolj odprt in bogatejši pri dojemanju in sprejemanju drugačnosti.
Vzporedno z gospodarsko rastjo se je razvijalo kulturno in družbeno življenje. Razvijati se je začelo šolstvo, ki je omogočilo, da smo Istrani končno dobili svoje prve domače šolane kadre, ki so bistveno pripomogli, da imamo danes svojo univerzo in znanstveno raziskovalni potencial,” je ponosno dejal prof. Jakomin, ki je sodeloval pri ustanovitvi Univerze na Primorskem in velik del svoje poklicne poti posvetil poučevanju bodočih pomorcev.
ISTRA V NOVEM TISOČLETJU
Profesor Jakomin z žalostjo ugotavlja, da so se razmere v Istri v zadnjih desetletjih močno spremenile.
„Razen Luke Koper so s svojo dejavnostjo prenehala skoraj vsa večja podjetja, kot so Tomos, Cimos, Mehanotehnika, Delamaris, Droga. Veliko družbenega premoženja so razprodali – Banko Koper, Adriatic, Splošno plovbo, Istrabenzove črpalke in še bi lahko našteval,” je izpostavil.
CESTNI IN ŽELEZNIŠKI PROMET
Istra se vedno bolj duši v prometu, potrpljenje domačinov ob trumah turistov, ki se v želji, da bi čim prej prišli na cilj, poslužujejo tudi ozkih vaških cest, pa je vedno manjše. Tudi profesor Jakomin se strinja, da je promet bil, je in bo še dolgo rak rana Slovenske Istre.
Po njegovih besedah so se pogovori z oblastjo o izgradnji obalne ceste začeli že v 70. letih prejšnjega stoletja.
„Ker ta cesta ni bila uvrščena med prioritete, so nam v 80. letih ponudili pet različnih variant, o katerih se je med občinami razvila vroča razprava, ki, žal, še danes nima svojega epiloga. Edino, kar smo v tistih letih uspeli iztržiti za boljšo pretočnost, je bila obvoznica v Izoli in delna rekonstrukcija Šmarske ceste. V tem stoletju se je temu pridružil še predor pod Markovcem, ki je končno omogočil, da se cesta ob morju zapre in nameni rekreativnim namenom,” je pojasnil.
Z zdaj že pokojnim kolegom Igorjem Zajcem sta 2016 predstavila idejo za traso hitre ceste, ki se jo je prijelo ime “varianta” Baredi. V njej sta izkoristila že obstoječo hitro cesto med Koprom in Izolo skozi predor Markovec, od krožišča pri Izoli pa bi cesto speljala v hrib pod Baredi, kjer bi zgradili še en predor. Trasa bi se potem na drugi strani pri naselju Bandelj priključila na že obstoječo cesto proti Dragonji. Predlog se je odločevalcem sicer zdel zanimiv, a hkrati tehnično nesprejemljiv, češ da predor Markovec ni grajen za povečan tranzit, ki bo na tej cesti čez 10 in več let.
„Da je ta odgovor „iz trte zvit“, nam pove dejstvo, da pretežni del tranzita in vsi tovornjaki, ki prihajajo v Luko Koper, sedaj gredo in bodo tudi čez 10 let vozili skozi predora v Dekanih in na Kastelcu, ki sta grajena po istih gabaritih kot Markovec,” je izrazil svoje nestrinjanje z oceno.
Profesor Jakomin je sodeloval tudi pri oblikovanju predloga za izgradnjo drugega tira, na katerega še vedno čakamo. S pokojnim Brunom Koreličem sta v skupščini SRS v dokumentu „O skladnem razvoju prometa v SRS“ že 1977 utemeljila potrebo po njegovi izgradnji.
„Dokončanje drugega tira je zagotovo velika pridobitev. Ne bo pa bistveno vplivala na hitrost in pretočnost vlakov skozi Luko in Slovenijo, ker je železniška tovorna postaja v Kopru premajhna za povečan obseg dela. Na posameznih odsekih slovenske železniške infrastrukture pa so zaradi dotrajanosti hitrosti omejene,” je pesimističen.
DIPLOMATSKA SLUŽBA V TRSTU
Pred dokončnim propadom nekdanje države je gospod Livio Jakomin služboval kot generalni konzul SFRJ v Trstu, kjer se je med drugim trudil izboljšati odnose med zamejci na obeh straneh meje. Posebno skrb je pri svojem delu posvečal Slovencem, ki živijo v Italiji. Ne glede na njihovo politično in ideološko pripadnost je skušal razumeti njihove potrebe in pomagati po svojih močeh.
„Z vsemi mi je uspelo vzpostaviti zelo dobre in spoštljive odnose, kar si štejem v posebno čast,” je ponosno dejal.
Še pred koncem mandata je od zveznega sekretarja Lončarja dobil povabilo, da bi se zaposlil na zunanjem ministrstvu v Beogradu, a je povabilo odklonil in se raje vrnil v Istro med svoje študente.
PO PISANJU ZA DRUGE ŠE ZASE
Potem ko je v številnih člankih, razpravah, projektih, študijah, univerzitetnih učbenikih n monografijah pisal predvsem za druge, je prve korake v smeri večje svobode izražanja začutil kot urednik in soavtor pri pisanju in urejanju knjig Tartufi in vino ter Vino v starih slovenskih jedeh. Knjigi sta poleg njega zasnovala, uredila in napisala Dino Del Medico in Zvest Apollonio.
Po upokojitvi se je preizkusil tako v prozi kot poeziji, s pomočjo katerih izraža svojo ljubezen do Istre, njenih ljudi in vina.
2009 je tako izšla knjiga Vas, ki je več ni, v kateri je pisal zgodbe o prebivalcih Pobegov.
„Ker sem zaprisežen Istran, sem s tem želel ohraniti humor in hudomušnost naših ljudi in ohraniti dialekt, ki ga govorimo v Pobegih. Ta knjiga mi je posebno pri srcu, ker je zgodbe ilustriral Zvest Apolonijo in so njegovo poslednje umetniško delo. Ilustracije mi je izročil dan pred svojo smrtjo,” je o svoji knjigi dejal prof. Jakomin.
V knjigi Na meji je zelo podrobno orisal obdobje in dogodke iz časa službovanja kot generalni konzul SFRJ v Trstu, pred dvema letoma pa je napisal knjigo Pot v neznano, v kateri pripoveduje o svoji mladosti in času, ko se je uril kot mlad mornariški častnik.
Kot nam je zaupal, je že v mladosti napisal kakšno pesem, pri 70. letih pa je kot vitez vina in konzul omizja za Istro in Kras začel ponovno pisati pesmi o vinu, ki so se objavljale v katalogu Festivala malvazije. Te pesmi je kasneje zbral, jim dodal nekaj novih in nastala je zbirka pesmi z naslovom Trte in vino ter čas, v katerem živimo.
POGLED V PRIHODNOST
“Če pogledamo Slovensko Istro, ugotovimo, da nas pestijo problemi, kot so pomanjkanje delovne sile, slaba infrastruktura, pomanjkanje vode, zapuščene kmetijske površine, razdrobljeno gospodarstvo in znanje, država pa se do tega prostora še vedno obnaša mačehovsko in ne vrednoti morja in Istre kot svoje razvojne priložnosti,” je izpostavil prof. Jakomin.
Za konec je nanizal nekaj zamisli za bodoči razvoj Slovenske Istre:
- Tržaški zaliv je skupaj z Luko Koper pomembna strateška in pomorska destinacija, v tem okviru bi morali izkoristiti ugodno geografsko lego sever-jug in vzhod-zahod ter razvijati logistiko, za katero imamo veliko znanja in sposobnih kadrov .
- Izkoristiti bi morali razvoj kakovostnega turizma s pristno domačo ponudbo v smeri trajnostnega razvoja podeželja, v obalnih mestih pa nadgraditi zdraviliški turizem (terme, morje, soline). Sedanji razvoj gre v smeri dolgoživosti, kar bi dopolnjevali s programi regenerativnega turizma, digitalnega detoksa, mentalnega zdravja, …
- Razvoj sodobnih tehnologij. Na našem območju imamo veliko koncentracijo znanstvenega potenciala, nimamo pa strukturne in institucionalne podpore, ki bi promovirala in razvijale dobre ideje, ki se selijo v Ljubljano ali najpogosteje v tujino.
- Kmetijstvo
Klimatski pogoji v Istri so zaenkrat zelo ugodni. Zaradi selitve kmečkega prebivalstva v mesta, slabe infrastrukture in predvsem pomanjkanja vodnih virov so se v preteklosti mnoge obdelovalne površine opustile. Ker bo hrana in voda vedno večji problem, bi se morali znova usmeriti v pridobivanje vseh vodnih virov, ki jih je nekoč Istra s pridom uporabljala in imela dovolj zelenjave za oskrbo Trsta in samooskrbo – vodnjaki, manjša zajetja, kali.
V razvojni politiki kmetijstva bi posebno skrb morali posvečati predvsem vinogradništvu in oljkarstvu.
