Tudi zato, ker se priseljenci iz knežjega mesta trudimo, da se v glavnem mestu ali kjerkoli drugje ne asimiliramo preveč. Kako nam to uspeva? Prvič, ko se z avtom pripelješ v Ljubljano, moraš potrditi znani, a zgrešeni stereotip, da so Celjani slabi vozniki. Tudi sam sem si ob začetku študija kupil avto znamke Yugo, in to sfriziranega, z zatemnjenimi stekli in bobnečimi zvočniki, zaradi katerih so me na cesti prej zaslišali kot zagledali. Spomnim se, da so se številni obračali proti meni in se lopnili po čelu, kot da so ubili komarja. Najprej sem mislil, da me pozdravljajo, potem sem spoznal, da mi želijo nekaj sporočiti. Drugič, znance, prijatelje in sorodnike pozdravljaj z »zdravo«, nikoli jim ne reci »živijo« ali »čau«. Po dolgih letih vztrajanja je moj prihod domov videti kot v partizanskem filmu, na primer v Nevidnem bataljonu.
»Zdravo!« strumno pozdravi oče. »Zdravo, zdravo, zdravo!« zadoni kot odmev iz otroških sob. Dodatni dosežek je, da mi z »zdravo« ob prihodu odzdravi celo sosedova papiga, ki prisluškuje, kdo je vstopil v večstanovanjsko hišo. Tretjič, govori bolj »cjelsko«, kot če bi dejansko živel v »Cjelu«. Pes naj nima polglasnika, temveč naj postane »pjès«. Podobno je z meglo in dežjem. V tovrstne besede je treba dosledno tlačiti črko j. Učinek je dosežen, ko opaziš, kako družinski člani zavijajo z očmi. Četrtič, v javnosti govori deset decibelov glasneje, kot se ti zdi primerno, a seveda ne pretiravaj, da te ne zamenjajo za Mariborčana ali Koprčana in seveda ob navijanju glasnosti sledi naslovu albuma skupine Mi2 ter pogosto uporabi besedo »decibeli«, posebej ob omembi vina. Ko smo že pri tem, dosledno izgovarjaj in zapisuj besedo »špricer« z e-jem, nikoli pa ne reci špricar ali škropec, kaj šele brizganec. In petič, tudi v srednjih letih vztrajaj pri detajlih, po katerih te na cesti identificirajo kot Celjana.
Na plašč si pripni, na primer, priponko s celjskimi zvezdami, za pusta se preobleci v celjskega grofa, za novo leto pa si oprtaj nahrbtnik, poln pločevink laščana, jih deli na glavnem trgu in pripoveduj o lastnem poreklu. Zakaj je vse našteto potrebno? Nimam pojma in naj priznam: saj sploh ni! Včasih mi sploh ni jasno, zakaj Celjanke in Celjani tako vztrajamo pri ohranjanju samobitnosti, se mi pa vsekakor zdi zabavno. Najbolj všeč pa mi je, ko klepetamo in včasih drug čez drugega vpijemo Ljubljančani, Celjani, Novogoričani, Šentjurčani, Prekmurci, Dolenjci, Hrvati, Angleži, Finci … Všeč mi je, ko se trudimo pogovarjati v skupnem jeziku, hkrati pa ostajamo samosvoji, posebni. Naj cveti sto cvetov in zveni sto glasov, si ob tem mislim in vsakemu od nas priporočam, sledeč tisti Stingovi skladbi o Angležu, ki je obtičal v New Yorku: ostani, kar si, ne glede na to, kaj pravijo drugi. »Be yourself, no matter what they say …«
