Danes živimo zelo “pozunanjeno“, se ne zmenimo za globlji smisel življenja. To pomeni, da nismo pripravljeni na “boj z ovirami”, zato nas bolezen ali trpljenje dosežeta nepripravljene. Velik del človeštva naredi vse, da bi jih to ne doletelo. Zato se umikajo in bežijo na vse načine, mislijo si, da je življenje samo raj in da morejo vedno živeti v milnem mehurčku užitka in sreče. Kot da bodo vedno zdravi in bodo brez trpljenja odšli s tega sveta. Toda praksa kaže, da se staramo, da pridejo težave in je treba živeti tudi v tem obdobju. Preizkušnje ne rešimo tako, da zbežimo, ampak tako, da se z njo soočimo, in če je mogoče, jo presežemo. Treba se je učiti starati, poslušati svoje telo in čutiti križe, ki jih nosimo. Pri tem pa biti veseli in hvaležni za vse, kar nam je bilo v življenju podarjeno in kar smo doživeli. Tudi do svojih bolečin in trpljenja moramo biti stvarni in jih, kolikor je mogoče, odpreti, spremeniti, podariti.
Marsikdaj se zgodi, da ob nastopu trpljenja v družini poglobijo odnose in se povežejo v skrbi za trpečega člana, še posebno, če zbolijo otroci. V drugih primerih se izgovarjajo, da nimajo časa in imajo bolj pomembne stvari. Zaradi trpljenja in bolezni se razdre tudi marsikateri zakonski odnos. Je pa trpljenje generator mnogih kriz, neprespanih noči, krikov, jeze.
Medicina je naredila velike korake v zdravljenju bolezni in lajšanju trpljenja. Prav je, da ji zaupamo. Trpljenje nas uči potrpežljivosti, odpira bivanjska vprašanja in hvaležnost. Kdor tako sprejme bolezen, ga ta oplemeniti in prečisti. Pogosto se spomnim na Dostojevskega in njegov roman Idiot. Tam je plemeniti princ Miškin, ki izbira med dvema dekletoma. Obe sta lepi. Na koncu se odloči za tisto, ki je več trpela. Prepričan je, da je njena lepota bolj prečiščena.
Ob trpljenju se pokažejo ljudje, kaj so in kako so živeli. Preprosti ga navadno znajo bolj modro sprejemati kot tisti, ki so mislili, da bodo premaknili svet in da je vse odvisno od njih. Vsekakor pa je za bližnje in prijatelje povsem drugačen občutek, če spremljajo človeka v trpljenju, kot da ga pustijo samega. Najdejo se tudi medicinski delavci, ki znajo pristopiti z veliko mero občutljivosti, pozornosti in bližine. Treba je iti skozi dolg črn tunel. Za njim so žarki svetlobe, tudi, če se še ne vidijo. Veliko lažje je, če jim zaupamo. Kraški pesnik je zapisal: »Veliko moraš pretrpeti, da to spoznanje pridobiš: kdor hoče ljubiti, živeti, ta mora poljubiti križ.«
