»V ZADNJIH ŠESTIH DNEH SEM PREVOZILA 2690 KILOMETROV, AMPAK VIDELA SEM SKORAJ VSE, O ČEMER SEM NEKDAJ SANJALA. MORDA BOM V DRUGEM ŽIVLJENJU ŠOFER TOVORNJAKA, KDO VE? A VSI TI KRAJI – GRAN CANYON, LAS VEGAS, LOS ANGELES SO BILI NA MOJEM SEZNAM IN OD TU, KJER SEM ZADNJE TRI MESECE, V TUCSONU, V ARIZONI, SO ODDALJENI RAVNO TOLIKO, DA SE NEMOGOČE ZDI MOGOČE. ŠE POSEBEJ, ČE ŽELIŠ TA ROADTRIP NAREDITI V ENEM KOSU IN SE VRNITI DO SOBOTE, KO IMAM PRI DRUŽINI, KJER PREBIVAM, POUK Z NJIHOVIMI TREMI OTROKI.« TAKO MI PO ELEKTRONSKI POŠTI PIŠE SOŠOLKA IZ SREDNJE ŠOLE, KI JE NA FACEBOOKU NAŠLA ZAPIS, DA SLOVENSKA DRUŽINA V ZDA SICER IŠČE ŠTUDENTKO ZA POUČEVANJE SLOVENŠČINE NJIHOVIH OTROK IN SE NI USTRAŠILA BESEDE »ŠTUDENTKA«. MLADA UPOKOJENKA, DOLGOLETNA UČITELJICA, SE JE ODZVALA NA NJIHOV OGLAS, VESELI IZKUŠENE PEDAGOGINJE SO JO SPREJELI IN ZDAJ JE V ARIZONI, DEŽELI »KAVBOJCEV IN INDIJANCEV«, NA PRAVEM DIVJEM ZAHODU, V PUŠČAVI Z OGROMNIMI KAKTUSI. KO JE PROSTA, NAJAME AVTO IN Z NOVIMI KILOMETRI ODKRIVA NOVE SVETOVE.
A ZAČELO SE JE V SEŽANI …
Sežančanka je od malih nog in še zdaj sveže upokojena misli, da je vse življenje pred njo, zato se loteva podvigov, ki jih v mladosti ni izživela. Njena velika radovednost se zelo rada poveže s pogumom, potem pa v iskanju novih priložnosti zlaga puzzle vseh možnih rešitev v celoto. Kot otrok je sanjala, da bo učiteljica in je to tudi postala. Rada je bila učiteljica in vedno je bila velika zagovornica otrok, vselej na njihovi strani. Spoštuje otrokovo dostojanstvo, osebnost, še posebej, če je otrok težaven. Po zaključeni pedagoški fakulteti je dokončala še magistrski študij psihosocialne pomoči in se strokovno izpopolnjevala za zakonsko in družinsko terapijo pri dr. Gostečniku, saj jo je vedno zanimalo, kako deluje človeška psiha: »Najbolj so me nagovorila odkritja, kako delujejo možgani na čustveni ravni in kako pomembno vlogo imajo odrasli pri uravnavanju emocij otroka, zato sem ustanovila svoj zavod Mavrica – center za pomoč otrokom in staršem. Organiziram predavanja za starše, tudi preko spleta. Precej tehničen tip sem in vedno me zanima, kako nekaj deluje, tudi naši možgani. Sedaj, ko razumem, vem, da bi v preteklosti marsikdaj, predvsem v odnosih, ravnala drugače.« Bojana ima dva sinova in štiri vnuke, z njimi je sproščena in nagajiva nona, ki je mislila, da bo takrat, ko se upokoji, čuvala vnuke, ki jih ima neizmerno rada. Življenje pa ubere drugačne poti, otroci imajo svoje življenje in zdaj končno razume tisti Mlakarjev verz, da »človek obrača, bog pa obrne«. Dolgo je učila v šoli, potem jo je radovednost odnesla v podjetniške vode. V Sežani je bila samostojna podjetnica s svojim foto ateljejem, ko pa je po ločitvi ostala skoraj sama z dvema majhnima otrokoma, se je vrnila v ‘varno’ službo. 13 let je poučevala na OŠ Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici in na to šolo jo vežejo lepi spomini: »Tik pred upokojitvijo sem sprejela izziv in se vrnila v ‘svojo’ nekdanjo šolo, kjer sem začela učiteljsko pot, v Sežano. Tu sem bila najprej pomočnica ravnateljice, nato pa v. d. ravnateljice v najtežjih časih covida. Takšna sem, zahtevna do sebe in drugih, moja najljubša pesem je Pavčkova Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.«
BOJANA – BOJ IN ANA
Bojana zase pravi, da je ljubiteljica mačk z značajem psa, imela pa je tudi dve mački z imenoma Boj in Ana. Boj je njen pogum, izziv pa njen rešitelj. Ana je tisti zvesti pes, želja po umirjenem življenju v družini, solza, ki steče, ko je hudo. Boj pa jo žene v nove zgodbe: »Moje življenje se je razvijalo bolj kot Boj in manj kot Ana, včasih se mi celo zdi, da samo z Ano ne bi preživela, ker je bilo preizkušenj veliko. Življenje mi je ponudilo veliko limon in vedno sem znala narediti limonado.« Bojana kar zaviha rokave in gre. V Firencah je nekoč pretekla pravi maraton, vseh 42 kilometrov. Tek jo pomirja, naučil jo je prisotnosti v trenutku ‘tukaj in zdaj’, je dober trening za telo in um. Kot je to pisanje o njej, ki se je spremenilo v elektronsko dopisovanje med nama v drugačnih časovnih pasovih, postalo nekakšna dušna inventura na poti od Grand Canyona do Las Vegasa, Los Angelesa, Yoshua nacionalnega parka z drevesi življenja in na poti čez čarobno kalifornijsko puščavo. Pa čeprav je kot deklica sanjala, da bo ‘samo’ mama s srečno in ljubečo družino in dobra učiteljica otrokom v šoli. Njen uporniški duh, podedovan po očetu partizanu, jo je pripeljal tudi v Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič: »Takrat, ko zadoni Vstajenje Primorske in z odra gledaš občinstvo, ki poje z nami, se mi naježijo prav vse dlake. To so moje vrednote.«
POTOVANJA
Rada odkriva svet. Nekoč je bila sopotnica na motorju, ki je prevozil skoraj vso Evropo od najbolj zahodne točke do najbolj severne – Nordkapa. Njen prvi samostojni popotniški izziv je bil Camino de Santiago, takrat še ni bila upokojena in je zato prehodila le del znamenite poti: »V celoti se bo zgodila, ko pride izziv spet k meni na obisk.« Nedavno je bila v Avstraliji, kamor je šla po sledeh svojih korenin. Obiskala je edino še živečo teto, izvedela veliko o svojih prednikih, ker pa je že bila tam ‘down under’, je šla še malo naokrog: »Potovanje sem načrtovala in izpeljala povsem sama, solo potovanje je z uporabo računalniških aplikacij lažje izvedljivo in dejavno jih uporabljam. Obiskala sem Tasmanijo ter celotni del zahodne Avstralije, seveda Uluru, magično goro, kjer smo v divjini spali v spalni vreči pod zvezdami in so okrog nas tulili dingi. Spala sem v hostlih, skupaj z mladino z vsega sveta in res sem bila ponosna, ko so mi rekli, da bi bili na stara leta radi Bojana.« Ko se je vrnila iz Avstralije, je resno načrtovala, da se bo umirila. Uredila je hišo, v kateri je odraščala in jo podedovala od staršev, pobarvala je polkna, želela je biti ‘ta prava upokojenka’ in nona … Brskanje po družabnih omrežjih je lahko zapravljanje časa, prinese pa tudi nove priložnosti, in tako je zdaj v Arizoni, v ZDA, kjer pri družini s slovenskimi koreninami otroke uči slovenščino. Svojo hiško je za tri mesece zaprla. Ko pomisli, koliko je stara, se spomni prvošolke, ki jo je nekoč vprašala, če je stara ali mlada. Bojana ji je odgovorila z vprašanjem: »Kaj pa ti misliš? Sem stara ali mlada?« Učenka ji je odgovorila: »Zgledaš mlada, ampak imaš te črtice na obrazu.« Te črtice, pravi Bojana, jo tu in tam spomnijo, da postaja modra. Tudi o tem je razmišljala, ko se je vozila po znameniti ameriški cesti Route 66 in neizmerno uživala.
