Kaj pomeni »biti dimnikar«?
»Dimnikar mora najprej vstati z veseljem, sicer ta poklic nima nobenega smisla. Ljudje me pogosto presenečajo. Domišljija res nima meja, še posebej kadar sami čistijo dimnik, pogosto kaj obtiči v njem.
V tem poklicu si hkrati tehnik, psiholog, mediator in nekdo, ki mora imeti veliko potrpljenja. Stvari si ne smeš jemati k srcu, moraš jih spustiti skozi eno uho noter in drugo ven. Po vseh teh letih svoje stranke dobro poznam, vem, kdo rad v miru spije jutranjo kavo in koga lahko zbudim že ob sedmih.«
Vaša poklicna pot je zanimiva. Kako ste pristali v dimnikarstvu?
»Začel sem v Drogi, v skladišču solin. Delo je bilo monotono, vsak dan isto, »štempljanje« kartic, nič svobode. Ko sem videl oglas za dimnikarja, sem ženi omenil, da bi poskusil, in je samo začudeno rekla: »Kje si pa videl dimnikarja na Obali?« Oddal sem prošnjo, sprejeli so me in celo plačali prekvalifikacijo. Ker imam že opravljeno kovinarsko šolo, sem se učil le dimnikarstva, gradbeništva in kemije, po diplomi pa sem postal vajenec in počasi prevzemal teren.«
Kateri pogoji so potrebni za ta poklic?
»Nekoč je bila v Mariboru poklicna šola, danes pa obstaja tečaj prekvalifikacije v Kranju. Ko se nabere dovolj kandidatov, izvedejo program. Tečaj poteka ob delu, na koncu pa dobiš uradno diplomo.«
Je dimnikarjev res tako malo?
»Res je. Za celotno slovensko Istro smo le štirje dimnikarji. Jaz pokrivam območje od Padne do Strunjana, Stiv pokriva Izolo, del Kopra in Ankaran. Preostala dva pokrivata mestno občino Koper in drugi del Ankarana. Teren je ogromen, razpis za nove sodelavce pa je odprt že dolgo, a prijav ni.
Radi bi pritegnili mlade, poklic je tudi deficitaren in država nudi celo štipendije. Poleg tega imamo tudi dodano dobo štiri mesece na leto in ne nazadnje, razgledi s streh so res neprecenljivi!«
Kako je urejeno dimnikarstvo pri nas?
»Delamo po nemškem modelu. Vsaka kurilna naprava na trdo, tekoče ali plinasto gorivo mora imeti letni pregled. Naprave morajo biti registrirane v sistemu »Evidim«, ki ga vodi ministrstvo.
Strankam v naši ekipi pošiljamo obvestila, ko je čas za pregled. Poleti delamo drva, ker mažejo dimnik, pozimi olje in plin, ker se pregledi izvajajo v kurilnicah. Po nekem nenapisanem pravilu 15. novembra zaključimo z drvmi. Zanimivo pa je, da kurjenje na drva ponovno narašča. Tudi lastniki toplotnih črpalk dodajajo peči zaradi stroškov in zgodbe z omrežninami.«
Kako intenzivno kurijo Primorci?
»Samo v starem Piranu je 30–40 hiš, ki še vedno kurijo na drva. Skupno imam okoli 2000 strank, dodatnih 500–600 pa se še izogiba registraciji. Inšpekcije potekajo, pomembno je, da ljudje skrbijo za svoje naprave.«
Kako pravilno vzdržujemo dimnik?
»Pri drveh je pomembno, da ognja ne dušimo. Pri plinu in olju pa je najpomembnejši redni servis gorilca. Drva morajo dobro izgorevati. Če se na oknu nabere črn madež, je to znak, da se drva »kuhajo«. Pomembna sta kakovost lesa in dobro prezračevanje prostora.«
Kako poteka dimnikarski pregled?
»Najprej stranko vprašam, kako je preživela zimo. Pogledam pepel in v njem se najde marsikaj, od žebljev do vijakov. Vedno se pošalim, da žeblji v gozdu ne rastejo.
Nato pregledam dimnik s strehe, ga očistim, odstranim saje, snamem dimovod in očistim peč. Če poznam stranko, traja približno 40 minut.«
Kaj, če sosed kuri neprimerne stvari?
»Med letnim pregledom hitro opazimo, ali kdo kuri, česar ne bi smel. Dovoljen material se pozna po dimu in oblogah. Neprimerne stvari pustijo takojšen pečat. Sicer pa dimnikarji nismo prave osebe za prijavo tovrstnih kršitev, za to je inšpekcija.«
Kaj svetujete lastnikom kurilnih naprav?
»Namestite detektor ogljikovega monoksida.
Prostor naj ima dovolj kisika, saj ga nape in plastična okna hitro porabijo, zato je pomembno, da prezračujemo prostore.
Pri burji, ki povzroči 90 % dimniških požarov, zaprite loputico. Žerjavica se rada ujame v katran.
Kurite samo primeren les, napačna drva lahko zamažejo dimnik v tednu dni.
Sršeni, čebele in sove so pogosti obiskovalci dimnikov. Če aprila ali maja zaslišite brenčanje, hitro zakurite, ker jih to odžene, preden se naselijo.«
Najbolj nenavadna izkušnja?
»Včasih imam občutek, da bi moral napisati knjigo. Dimniki so polni presenečenj, od ptic do žuželk, ki se odločijo, da bodo ravno tam doma, prav tako pa stranke, s katerimi delam.«
So ljudje še vraževerni?
»Otrokom vedno povem, da čistim dimnik, da bo Dedek Mraz lažje prišel noter. Starejši se še vedno primejo za gumb, kar je lepo videti. Nemci imajo drugačno navado, potrepljajo te po rami. Enkrat se mi je to zgodilo kar na parkirišču v Portorožu, sicer pa imamo dimnikarji gumb prišit na uniformo, saj veste, za srečo!«
