Pritisk se vrši seveda na finančna sredstva, s katerimi vodja razpolaga. Finančni vložki so veliki, prav tako apetiti. Brošura nas seznanja, da se večina vodij po koncu projekta preseli iz mesta, nekaj pa jih tudi umre. Zelo stvarno in v bistvu prijateljsko navodilo vsem, ki se lotevajo česa takega. Moja izkušnja spada med kolekcijo teh odzivov; ko smo oddale prijavo (takrat še kilograme prijavnega teksta, papirja) na pošto, je prišel čas, da se moje telo obnovi. In je razpadlo in zbolelo. Pa je bila zgolj prijava.
Deset let po EPK v Mariboru je naslov teksta na spletnem portalu mariborinfo leta 2022, kjer tedanji ustvarjalci projekta razmišljajo o njegovi dediščini. Verjetno najbolj povedno, nekdanji vodja občinskega urada za kulturo Aleš Novak, ki ne razume »ihte, s katero je potencialno dediščino tega projekta uničevala naslednja mestna oblast, pri čemer se je opirala tudi na nezadovoljstvo pri delu zainteresirane javnosti, destruktiven pristop, ki mestu in kulturi ni prinesel nič dobrega. Morda nam prav deseta obletnica ponuja zadostno distanco za refleksijo in vzpostavitev ustreznejšega odnosa do dediščine tega projekta, če ne drugega, pa zaradi razvoja in rasti še danes živih programov in aktivnosti, ki so bili zasnovani ali pa so rasli iz EPK in v pomembni meri bogatijo življenje našega mesta«, je izpostavil. Večina vprašanih odgovarja podobno; žal jim je, da programi, ki so jih takrat vzpostavili, niso več del strategije mesta, da pa je v tem primeru še dobro, da ni bilo večjih investicij, ker bi danes močno bremenili občinski proračun.
Da je živelo več manjših organizacij, ki sicer ne bi, da se je okrepila neodvisna scena. Meni pa se zdi najpomembnejši del dediščinske zapuščine, ki jo anketa omenja, pojmovanje, kaj je kultura. To se je razširilo daleč onkraj tradicionalnih predstav, vse do ekologije in socialnega opolnomočenja. Torej je to spoznanje dejstvo časa, ki ga je tudi goriška prijavna knjiga vnesla v svoj DNK, in če smo pozorno spremljali epekajevsko življenje, smo to morali videti. Statistika prireditev in zveneča imena so must be vsake prestolnice, prav tako bleščeča slovesnost ob odprtju. Za to imamo usposobljene ljudi in sredstva. Neumnosti, ki na poti nastajajo v upravljanju, so del tudi mariborskega epekaja. Kaj pa je tisto, kar iz dveh malih mest na vsaki strani nekdanje meje ustvari prestolnico kulture? Ustvari jo razumevanje evropskega duha, povezovanje in sodelovanje, spoštovanje zgodovine sosednjega naroda. Tudi ko so med nami ideološke razlike, so dobri sosedski odnosi neprecenljivo darilo za vse rodove.
