Incident se je zgodil podnevi, mati fanta pa je na Facebooku objavila svojo plat zgodbe in izrazila žalost ter zaskrbljenost zaradi dogodka. Kot je zapisala, so se tistega dne lepo imeli, dokler na mostu niso srečali skupine fantov:
»Čez nekaj trenutkov se je na koncu mostu mimo naju pripeljal mlajši moški s kolesom in sina od blizu popršil s solzivcem. Dobil ga je neposredno v oči, mene pa nekoliko manj po obrazu,« je zapisala mati.
Na dogodek se je odzvala tudi
Mia Dobravc, Pirančanka, ki že vrsto let živi v Portorožu. Ob sebi ima tudi temnopolto hčerko, a kot pravi, je tudi sama večkrat doživela rasizem:
»Od vedno živiva v Portorožu. Tudi sama sem Portorožanka, in če vprašate mojo hčerko, vam bo povedala isto. Rodila sem jo pri 23 letih, pred tem pa si nikoli nisem mislila, da so tudi v slovenski Istri ljudje, ki obsojajo druge samo zaradi barve kože. Ljudje, ki se bojijo drugačnih. Na žalost sva se že večkrat soočili z rasizmom,« pravi Mia. Že med nosečnostjo se je srečala z neprimernimi komentarji, po rojstvu hčerke, ki ji je prinesla veliko sreče, pa so prišli tudi trenutki, ki niso bili najlažji.
Kot pravi Mia, je situacija v slovenski Istri specifična: »To je malo območje, ni veliko ljudi, vsi se nekako poznamo. Na moja opozorila glede diskriminacije in rasizma sem pogosto dobila odgovore, da to ni res, da sem si nekaj izmislila. Nikoli si nisem mislila, da je rasizem prisoten na Obali, kjer se mešajo ljudje različnih kultur in narodnosti. A dogaja se – v vrtcu, osnovni šoli..« Njena hčerka je tako doživela vrsto neprijetnih situacij. Po njenih opozorilih so se neprijetni dogodki v šoli zmanjšali, a zaskrbljenost še vedno ostaja.
»Nekdo mi je dejal, da prihajave iz džungle. To je zame rasizem. Najbolj pa me prizadene očitno izključevanje hčerke, ki je stara devet let. Razložim ji, da nekateri sošolci niso njeni prijatelji, saj vse izhaja iz domačega okolja in vzgoje.«
Seveda pa je veliko tudi dobrih ljudi. Mia je povezana z afriško skupnostjo v Sloveniji, s hčerko pa imata veliko prijateljev tudi v Ljubljani, hčerka ima svojo najboljšo prijateljico.
Napadi in diskriminacija
»Lani februarja sem pustila hčerko na igrišču v zaledju Kopra, pri prijateljici. Ko sem po treh urah Prišla nazaj po njo, je pa jokala. En fant ji je metal kamenje in jo žalil zato, ker je temne polti. Hčerka ni razumela, zakaj je to problem.«
Takšne izkušnje so Mii pokazale, da je potreben nenehen pogovor in podpora doma, hkrati pa ji razkrivajo, kako kompleksno je življenje za njeno hčerko v različnih okoljih. »Pri nas je še vedno prisoten strah, a se trudimo, da hčerka ne trpi. Zdi se mi, da smo v Portorožu sicer bolj odprti zaradi turizma, a v vaseh so situacije pogosto še kritične. Ljudje zunaj večjih mest se soočajo z več izključevanja,« je zaključila.
Mia opozarja tudi na probleme z vzgojitelji, kot so neprimerni komentarji o laseh ali druga diskriminacija, kar bi bilo treba pravočasno nasloviti. »Dokler ne doživiš na svoji koži, ne verjameš, da se to dogaja. Zato me je strah tudi tega, kar se je zgodilo v Mariboru. Zdi se mi, da je vse več nerazumevanja, napadov in zavračanja drugačnih,« je dodala.
Takšne izkušnje opozarjajo na nujnost ozaveščanja o diskriminaciji in rasizmu ter pomen vključujočega in varnega okolja za vse otroke. Le s sodelovanjem družine, šol in skupnosti je mogoče zagotoviti, da otroci odraščajo v okolju, kjer se spoštujejo različnosti in kjer imajo vsi enake možnosti za razvoj in rast
