Do takrat se bo znova uporabljala ureditev, ki je veljala pred sprejetjem novele.
Sodišče je soglasno ocenilo, da izpodbijana ureditev posega v ustavno varovano pravico do proste izbire zaposlitve. Po njihovi presoji zakon v celoti prepoveduje določene oblike dela zunaj javne zdravstvene službe, s čimer nedopustno omejuje pravico iz drugega odstavka 49. člena ustave.
Cilj je ustavno dopusten, sredstva pa ne
Ustavno sodišče je ob tem poudarilo, da je namen zakonodajalca – omejevanje t. i. dvojne prakse zaposlenih v javnem zdravstvu – usmerjen v krepitev javne zdravstvene mreže. Tak cilj je po presoji sodišča ne le dopusten, temveč ustava zakonodajalcu celo nalaga, da si zanj aktivno prizadeva.
Kljub temu pa sodišče opozarja, da primernost cilja še ne pomeni, da so ustrezni tudi izbrani ukrepi. Po njihovem mnenju popolna prepoved dodatnega dela zunaj javne mreže ni nujna, saj iz razpoložljivih gradiv ne izhaja, da cilja ne bi bilo mogoče doseči z milejšimi in manj togimi rešitvami.
Sodišče je dodalo, da že obstoječa zakonodaja vsebuje nadzorne mehanizme, s katerimi je mogoče preprečiti, da bi dodatno delo zdravstvenih delavcev potekalo na škodo javnih zavodov ali javne zdravstvene službe kot celote.
Prehodne določbe ne veljajo
Z odločbo je ustavno sodišče razveljavilo tudi uporabo prehodne določbe novele, po kateri bi soglasja za dodatno delo javnih zdravstvenih delavcev prenehala veljati najpozneje po 12 mesecih od uveljavitve zakona.
To pomeni, da se do odprave protiustavnosti v celoti uporablja prejšnja ureditev dodatnega dela zdravstvenih delavcev.
Novela del zdravstvene reforme
Državni zbor je novelo zakona o zdravstveni dejavnosti sprejel 2. aprila letos, po vetu državnega sveta pa jo je ponovno potrdil 23. aprila. Ob sprejemu je ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel poudarila, da novela jasno razmejuje javno in zasebno zdravstvo ter predstavlja pomemben korak v okviru zdravstvene reforme, katere cilj je zagotoviti stabilno in trajno delovanje javne zdravstvene mreže.
