V uvodu je poudarila pomen iskrenosti in realistične presoje razmer ter se pri tem sklicevala na misel kanadskega premierja Marka Carneya, da se moč pogosto začne tam, kjer jo drugi dojemajo kot šibkost. Po njenem mnenju se je Evropska unija predolgo zanašala na iluzijo stabilnosti, namesto da bi se jasno in samozavestno postavila zase.
Posebej kritična je bila do odnosa evropskih voditeljev do nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ocenila je, da čakanje na njegov politični umik ni strategija, temveč izraz pomanjkanja poguma, pri čemer popuščanje in laskanje nista prinesla nobenih konkretnih koristi, temveč sta zgolj spodkopala verodostojnost Unije.
Po besedah Joveve je Evropska unija po Trumpovi izvolitvi sprejemala kompromise, ki so bili predstavljeni kot nujni za zaščito pravil in stabilnosti, v resnici pa so utrjevali podobo evropske nemoči. Med takšne primere je uvrstila tudi nedavne mednarodne dogodke, ki so po njenem prepričanju dodatno razgalili evropsko omahovanje in opuščanje lastne moralne drže.
Ob tem je opozorila, da ti primeri niso osamljeni, temveč del širšega trenda spodkopavanja mednarodnega prava in institucij, ki bi morale uživati zaščito in spoštovanje. Spomnila je na zavrnitev vizuma nekdanjemu evropskemu komisarju Thierryju Bretonu ter na sankcioniranje predstavnikov Mednarodnega kazenskega sodišča in Združenih narodov, ki so bili po njenih besedah tarča pritiskov zgolj zato, ker so opravljali svoje delo.
Joveva je izrazila tudi zaskrbljenost, da se v Evropi krepijo politični akterji, ki takšen slog vladanja občudujejo in ga skušajo posnemati, pri čemer se razgradnja mednarodnih norm predstavlja kot domnevni izraz suverenosti. Kot ključno prelomnico je izpostavila vprašanje Grenlandije, ki mora po njenem mnenju postati jasna rdeča črta in trenutek, ko se Evropa končno odločno postavi zase.
»Evropa ni brez moči, niti ni šibka. Razlika je v tem, da ji pogosto zmanjka poguma,« je poudarila.
Svoj nagovor je sklenila s pozivom evropskim voditeljem, naj opustijo politiko sprenevedanja in prenehajo obravnavati Donalda Trumpa kot racionalnega sogovornika. Po njenem prepričanju se je treba avtoritarnim pritiskom zoperstaviti odločno in na podlagi lastnih vrednot ter pravil – ne le takrat, ko je to politično udobno. Vztrajanje v podrejenem položaju pa po njenih besedah ne pomeni diplomacije, temveč nevarno in ponižujoče popuščanje.
