Zavedanje sebe in sprejemanje

V življenju je pomembno, da se znamo sprejeti v vsem, kar smo; da se spoprijateljimo s sabo in svojo življenjsko poklicanostjo. Ta pozoren in pozitiven odnos je osnova drugih zavedanj in povezav. Vendar se marsikdaj zalomi.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Začnemo se vrteti okoli nizke samopodobe ter občutkov neustreznosti, nesposobnosti in revščine. Najdemo si tisoč in eno napako pri sebi. Zlasti mlajše generacije so razpete med nizko in pretirano samopodobo. Primerjajo se z drugimi in se umikajo od življenjskega boja, kar ima za posledico zapiranje vase in slab pogled nase.

Sprejemanje sebe pomeni, da se vidimo v svoji stvarnosti – z dobrimi in slabimi lastnostmi, z bremenom preteklosti, z uspehi in upanji, ki se odpirajo naprej. To vsekakor ni lahka naloga, a dobra novica je, da se lahko iz tega veliko naučimo in svoje izkušnje povežemo z drugimi. Pri tem so pomembni odmiki, duhovni premisleki o sebi in svojih dejavnostih, čutenjih, odločanjih.

Velika ovira so občutki neustreznosti in nemoči. Mnoga bremena imajo svoje korenine že v otroštvu, v zavrženosti ali v položajih, ko so morali otroci blažiti napetosti med starši in so bili zato nepravično kaznovani. Starši se počutijo krive in nemočne ob otrocih, ki so zašli na slabe poti. Prav tako se nekateri čutijo nesposobne rešiti propadajoče zakone ali karkoli spremeniti v razpadlih odnosih. Podoben občutek nemoči se pojavlja v odnosih z nadrejenimi in oblastmi v skupnosti ali na delovnem mestu. Ljudje se čutijo nemočne v svetu, kjer gre veliko stvari narobe, a odločitve sprejemajo drugi – močne skupine in anonimne sile.

In vendar je dovolj luči, da vidimo svojo pot in vztrajamo v boju, da se odzivamo in stopamo v odnose, obenem pa ohranjamo svojo istovetnost. Ostati moramo v tej napetosti, da se ne zapremo pred svetom in se obenem tudi povsem ne odpremo. Prav tako ne smemo pustiti, da nas zaustavijo nepredelane pretekle izkušnje ter strahovi. Po padcih moramo začenjati znova. Pri tem nas podpirajo osebe, ki jim zaupamo, pa tudi etična in duhovno pozitivna okolja. Svoj pomen imajo tudi prazniki in dejavni počitek.

Zavedanje sebe je dobrodošlo in koristno, da se poznamo in odkrivamo svojo pot. Pri tem je pomembna samozavest – prepričanje o svoji sposobnosti, da v odnosih, ko je to potrebno, zavestno pokažemo svoj jaz in se ne pustimo prestrašiti ali ponižati. To je pogum, da nekaj storimo in svojo odločitev okrepimo s čustvi in zaupanjem. Vera krepi to samozaupanje, da ohranimo tok Duha, ki prinaša svežino, sprejetost in odprtost. Tako se med seboj dopolnjujeta zavedanje sebe in samozavest, da sprejmemo svojo stvarnost v vseh njenih vrednostih in tudi v slabostih in omejitvah. Pesnik Menart je zapisal:

»Stati

pokončno, možato,

pa naj že bije v obraz

luč

ali blato!

Molčati

svoj molk

v sebi globoko

in se ne dati voditi

spremljevalki

bolečini za roko.

Jokati

samo navznoter

solze pritajene,

samo ko trta, ki joče

za novo rast,

preden odžene.«