V Literarni lekarni, ki jo v Pretorski palači ponazarja muzejska postavitev nekdanje pomembne koprske lekarne La Fenice, je ta četrtek potekal prvi »zdravilni pogovor«. Za mizo sta ob gostiteljici večera, Ireni Urbič, sedla hrvaški pisatelj Marko Pogačar in urednik njegove nove knjige Miha Kosovel.
Pogovor je tekel o literaturi in kulturi kot o zdravilu, ki ga človek nujno potrebuje, še posebej v težkih časih, kakršne živimo danes. Govorili so tudi o Pogačarjevi novi knjigi in Krasu, pokrajini, o kateri delo pravzaprav pripoveduje. Nova knjiga je izšla dvajset let po njegovi prvi knjižni objavi. Celoten prostor Krasa postavlja v literarni okvir: knjiga govori o hoji, o doživljanju prostora in je hkrati tudi knjiga o knjigah.

»Marko skozi to knjižico ponuja sveže poglede in premisleke. S to knjigo Kras znova postane to, kar je bil v času, ko je v njem ustvarjal Srečko Kosovel,« je poudaril urednik.
Po sledeh Krasa in poezije
Marko Pogačar je zadnjih dvajset let večino časa preživel na poti; iz teh poti so nastala številna potopisna dela. Nova knjiga je nastala iz ideje o hoji po Krasu – od Nove Gorice proti Trstu in nato nazaj prek Tržiča. Fiksni točki te poti sta bili Sežana in Tomaj, kraja z osebnim in literarnim pomenom. V Sežani se je rodila njegova nona, njena mama pa v Tomaju. Druga pomembna referenčna točka je bil pesnik Srečko Kosovel, ki je prav tako zaznamoval prostor na osi Sežana–Tomaj.

»On je bil moj prvi pesnik. V povojnem času sem hodil v šolo, bral stripe in igral v punk bendih. Eden od bendov je uglasbil Kosovelovo pesem Evropa umira. Že samo ime mi je bilo všeč. Na nekem novoletnem sejmu sem zagledal ime Srečko Kosovel. Kupil sem knjigo in jo prebral. Naenkrat se mi je svet obrnil na glavo,« pripoveduje Marko Pogačar.

Takrat je, kot pravi, odkril jezik, ki mu je spremenil pogled na življenje. »Imel sem občutek, kot da sem nenadoma dobil jezik – čeprav sem ga imel ves čas.«
Knjigo je bral skoraj leto dni. Iz tega branja se je rodila ljubezen do drugih pesnikov, nato pa odločitev za študij književnosti v Zagrebu. »Spoznal sem, da želim oditi tja, od koder sta Kosovel in moja nona. Začel sem počasi, brez načrta, z nekaj knjigami v nahrbtniku,« še dodaja. Iz te odločitve je zrasla povsem nova izkušnja, ki je na svet prinesla tudi knjigo – prav v letu, ko zaznamujemo 100-letnico smrti velikega slovenskega pesnika Srečka Kosovela.







