Kaj smemo pričakovati od letošnjih volitev v državni zbor? Kaj lahko obalne občine prinesejo državi? In kaj lahko istrski poslanci prinesejo občinam v Istri? Tako enostavna in pragmatična bi morala biti vprašanja, ki bi nam morda pomagala pri odločanju o tem, ali naš glas lahko kaj spremeni.
Še pred temi pričakovanji bi se seveda morali vprašati, ali vsi mi, ki sodelujemo v tem volilnem cirkusu, razumemo, kaj pravzaprav hočemo in kaj bi morali narediti, da bi se naši dobri nameni uresničili. Dvomim, da si ljudje ta vprašanja zastavljajo dovolj resno. Še manj verjetno je, da si odgovorijo dovolj kompetentno, tako da bi jim odgovor lahko pomagal do najboljše rešitve.
Politiki oziroma tisti, ki bi jim zaupali vodenje države, bi morali poskrbeti, da bi večini državljanov uspelo kar najbolj učinkovito organizirati življenje in razviti svoje sposobnosti, da bi bilo življenje vsaj znosno — če ne tudi razkošno, zadovoljivo, uspešno in prijetno. Organizirati uspešno državo je uganka, s katero so se potili številni, tudi zelo stari misleci od Aristotela dalje in še prej.
KAKO DOSEČI USKLAJENO IN ORGANIZIRANO, VSESTRANSKO UČINKOVITO DRŽAVO?
Sedanji premier Robert Golob ne izgubi nobene priložnosti, da nas ne bi opozoril na volilno dolžnost. S tem izžareva precej negotovosti. Izhaja iz predpostavke, da bi le visoka volilna udeležba pripomogla k njegovi ponovni izvolitvi. Morda samo vnaprej pripravlja izgovor za morebiten neuspeh. Pravzaprav ne vemo, zakaj je prepričan, da ga večina ljudi sicer podpira in da je njegova edina nesreča ta, da so ljudje malomarni, leni in nezainteresirani za politiko in volitve.
Morda je kaj od tega tudi res. Toda sam sem vedno mislil, da je volilni uspeh bolj odvisen od tega, koliko posameznemu kandidatu volivci res zaupajo. Politiki, ki so na oblasti, bi v resnici morali biti v prednosti. Če bi dobro opravili svoje delo, se jim ne bi bilo treba bati odstotka volilne udeležbe, saj bi večina ljudi prepoznala dobro državo. In še noben razumen volivec se ne bi hotel odpovedati dobrim razmeram, dobri plači ter kulturnemu in urejenemu okolju.
Kdo ve, zakaj v Sloveniji ni ravno tako. V zadnjih 28 letih nismo imeli vlade, ki bi dvakrat zapored ponovila mandat. Res pa je, da je imel Janez Janša in njegova stranka SDS že trikrat priložnost sestaviti vlado in voditi državo, a ni nikoli prepričal ljudi, da bi mu z veseljem prepustili ponovitev mandata. Hkrati pa je edini voditelj v državi, ki ima (če gre verjeti javnomnenjskim raziskavam) možnost, da bi funkcijo ponovil še četrtič.
Če se bo to zgodilo, potem ne moremo reči, da vlado sestavlja začetnik, ki nima pojma o tem, kako se stvari streže. Če pa mu kljub četrti vladi ne bo uspelo vzpostaviti v vseh pogledih »poštene« države, potem je nekaj narobe z volivci. Z vso lahkoto in pravico si lahko privoščimo misel Josipa V. Stalina, da bo v tem primeru možna samo ena rešitev — zamenjava ljudstva.
LAHKOVERNO POLITIČNO TELO
Povsem mogoče je, da so nekateri nastopajoči v tej predvolilni predstavi bistveno bolje izurjeni »prevaranti«, ki na limanice zlahka ujamejo lahkoverneže, vernike nasploh. Med vrhunske mojstre prepričevanja zagotovo sodi tudi Janša, ki je na nedavnem pogovornem popoldnevu Obale plus v Marini Portorož nastopil v precej drugačni podobi kot običajno.
Mojster prilagajanja publiki je med drugim dejal, da živimo v problematični Evropi — da je nekaj res hudo narobe ne samo s Slovenijo in njenimi voditelji, ampak kar s celotno Evropo. »Evropa je za ZDA kakor tudi za druge velike igralce (verjetno je mislil tudi na Rusijo, Kitajsko, Indijo …) stranski oder,« je dejal Janša.
Evropa po tej njegovi trditvi ne pomeni nič več — ne razvojno, ne gospodarsko, ne kulturno, ne politično ne vojaško. Tako sem razumel Janševo težko prikrito zaničevanje Evrope. V resnici je njen položaj bistveno drugačen. Tako Rusija kot tudi ZDA do skrajnosti zavidata kakovosti življenja v Evropi, njenim naravnim in kulturnim vrednotam, načinu življenja ter družbenim, demokratičnim, etičnim in socialnim normam, standardu, veselju in evropski mentaliteti.
Še vsak kaj vreden ruski oligarh si je moral omisliti jahte in razkošne vile ter se zabavati v Evropi. Še v vsakem povprečnem ameriškem filmu si glavne igralke kot najvišji cilj v življenju želijo priti v Evropo in vsaj nekoliko (na dopustu) okusiti evropskega duha. Še vsak ameriški milijarder sanja o poroki v Benetkah. Poznam upokojenega ameriškega diplomata, ki skoraj vsako leto komaj čaka prihod v Evropo, da se naužije delčka njenega zraka, predvsem pa kulture, hrane in njenega odprtega in svobodnega duha.
Niti približno ne drži, da je Evropska unija stranski oder. EU je zlata princesa, ki si jo hočejo vojaško razpoloženi mišičnjaki vzeti na silo. In to tudi počnejo. Podobno kot so počeli z ljubicami in mladoletnicami pri Epsteinu, tako bi si oni podredili in jemali Evropo. Logika je že zdavnaj sprevržena, morala že tisočkrat zlagana in pohojena, čeprav lahko vsak dan molijo svoje bogove in se postavljajo s svojo hlinjeno bogaboječnostjo.
KANDIDATI OBLJUBLJAJO, DOKAZATI PA BI MORALI UČINKOVITOST
Nekaj podobnega kot z Evropo je tudi s Slovenijo. Mnogi bi jo imeli. Kaj lahko v tem zelo zahtevnem in grobem svetu za Slovenijo spremenijo kandidati iz štirih istrskih občin? So sploh pripravljeni žrtvovati svoje življenje za politično kariero? S čim so se dokazali? In kako bodo dosegli, da bo Sloveniji šlo bolje?
Ob teh vprašanjih se nam porajajo dvomi, če upoštevamo, koliko časa se izvoljeni predstavniki ljudstva ukvarjajo z aferami, spori, ovadbami, prepiri in razpravami brez rešitev ter koliko časa zapravijo za ponavljanje istih fraz, obljub in praznih besed. Ko dosedanje predstavnike ljudstva iz štirih istrskih občin vprašamo, zakaj še niso uresničili obljub s področja infrastrukture (za tranzitno cesto v hrvaško Istro pripravljajo državni prostorski načrt že 22 let, oskrbo Istre z vodo obljubljajo že 40 let …), odgovorijo, da je kriva birokracija oziroma zapleteni postopki. Zakaj ne znajo »pospraviti« te birokracije? Morda zato, ker na 19 ministrstvih in enem uradu dela kakih 6600 ljudi. Vsak od njih je pomemben samo tedaj, ko da od sebe toliko in toliko kilogramov papirjev. Birokrati ne morejo pospraviti birokracije, ampak jo povečujejo.
Nekateri poslanci so dosegli vsaj to, da ni več vinjet na obalni hitri cesti, da bo zdravljenje redkih bolezni vsaj deloma krila državna blagajna in da bo morda malce več javnega reda in miru … Ampak to seveda niso velike strateške pridobitve, s katerimi bi se lahko pretirano hvalili. Zakaj zakon o gostinstvu resno ovira delo zasebnih sobodajalcev, zakaj je še zmeraj toliko težav na področju prostorske politike, zakaj oblast pobira višje davke za hrano, kot jih pobirajo v sosednji Italiji, zakaj skuša upokojence podkupovati z drobtinami in hkrati sprejme zakon, po katerem pokojnine zaostajajo za rastjo življenjskih stroškov in plač … Lahko naštevamo do neskončnosti. Volivci se takih »izboljšav« naveličajo in potem upajo, da bodo v novem krogu izvolili genialne predstavnike ljudstva, ki jim obljubljajo Indijo Koromandijo. A samo obljubljajo, saj najkasneje po letu dni znova ugotovijo, da tudi nova oblast pravzaprav sploh ni bistveno drugačna.
Kako lahko kandidati, o katerih se bomo odločali čez nekaj tednov, spremenijo vso to navlako, če je med njimi pravzaprav malo zares sposobnih? Pa še med slednjimi skoraj ni tako karizmatičnih, da bi pokazali znanje z več področij, nadpovprečno delavnost in sposobnost vodenja ali sodelovanja z drugimi. Kolegica Katja je rekla, da so mlade generacije povsem drugačne in da prinašajo upanje. Temu težko verjamem, če mladi v svojih nastopih pogosto kopirajo stare manire in stare prijeme, če ponavljajo iste besede, iste vzorce ter uporabljajo iste fraze in klišeje.
Kako lahko izvolimo dobre predstavnike ljudstva, če jih presojamo predvsem po njihovih skrbno izbranih (naučenih) besedah, ne vemo pa, koliko zares obvladajo posel, koliko lahko pregovorijo druge, koliko so sposobni opustiti stare navade in koliko časa bodo posvetili premikom, ne pa praznim razpravam ali praznim papirjem? V času lažnih novic, ko nas oblegajo tone informacij, tudi vse težje preverjamo podatke, ki nam jih bolj ali manj spretno podtikajo.
VSAKA OBLAST JE ZRCALO LJUDSTVA
V vsakem primeru se dobra vlada in dobra država začneta pri nas, ne pri tistih, ki so izvoljeni. Mi jih izvolimo. Izvolimo takšne, za katere po lastnih sposobnostih presoje upamo, da so najboljši. Za nameček še dodatna nevšečnost: včasih bi volili kandidata, vendar nam stranka in njeni voditelji nikakor ne ustrezajo; drugič bi volili stranko, vendar kandidata predobro poznamo in mu nikakor ne bi dali glasu.
Nekaj bo treba spremeniti v sistemu volitev, ker nekaj očitno ne deluje. V vsakem primeru pa so za izvolitev nove vlade vedno najbolj zaslužni tisti, ki so trenutno na oblasti. Če bi bili ljudje z njimi zadovoljni, jih menda ja ne bi menjali. Nekaj zagotovo ne more biti v redu, da jih ves čas menjujemo s takšno lahkoto. Morda se to politično kolobarjenje dogaja načrtno. Politika je vse bolj podobna šovu, predstavi za javnost, zato da lahko v miru in za svoje račune deluje vzporedni sistem stricev iz ozadja po načelu: dobro živi tisti, ki se dobro skrije.
Napovedovati, kdo od ponujenih kandidatov ima največ možnosti, da pride do štiriletne dobre plače, kdo bo pustil največjo sled in ali bo izbrancem uspelo premakniti kaj več od tega, kar so premaknili dosedanji poslanci, bi bilo čisto ugibanje. Še nikoli v preteklosti ni bilo toliko negotovosti o tem, kaj se bo zgodilo na volitvah, javnomnenjskim raziskavam navkljub ali prav zaradi njih.
Je pa res, da je bolje imeti poslance tistih strank, ki dobro poznajo prostor. Torej strank, ki se jim vsaj približno svita, kaj vse bi morali urediti, da bi slovenski Istri šlo bolje. V minulih 20 letih je slovenska Istra v primerjavi z drugimi slovenskimi regijami močno nazadovala. Ene stranke so do tega prostora bolj odgovorne kot druge, vendar tudi tiste, od katerih smo največ pričakovali, niso izpolnile pričakovanj. Zato je v tej popolni zmedi napotek lahko samo en: glasujemo lahko le za tiste, ki jim najbolj — ali bolje, vsaj malo — zaupamo.
