Izpod njegovega peresa/računalnika so nastale knjige Kazen brez zločina (1998), Mediji in nasilje (2003), Kult žrtve (2005) ter Nasilje pod masko (2015). Za olajšanje in kot kontrast zločinu in kazni je napisal tudi tri knjige humornih avtobiografskih prigod – Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe (2016), Pismo nigerijske vdove (2018) in Brodolom (2024).
Prva zbirka kolumn, ki jih piše za Dnevnik, Stopinje upora, je izšla leta 2021. V knjigi Ljubiti morilca, ki je izšla lansko leto, so zbrani njegovi časopisni eseji iz let 2021–2023. Razlog za knjigo, kot piše na ovitku, je avtorjevo opažanje trendov v Sloveniji, ki jih je mogoče strniti v dve besedi: ljubiti morilce.
»V eksistenčni krizi se marsikomu zdi lažje sprejeti nasilneže kot verodostojne partnerje in običajne sopotnike – tako v družinah, šolah ali družbi nasploh. Kaj vse je šlo narobe, da je do tega prihajalo (in še prihaja), se skozi dnevnopolitične zgodbe sprašuje kriminolog, ki je v zadnjem času sodeloval tudi v Strateškem svetu za preprečevanje sovražnega govora. Iz Petrovčevih tekstov ne veje sovraštvo, pač pa kritičnost z odločnimi vprašanji, ki iščejo in včasih tudi najdejo odgovore.«
Naslov knjige je nedvoumen – Ljubiti morilca. Brez vprašaja. Brez dvoma. Torej ljubimo morilce?
Seveda. Ne vsi in ne vseh, a dosti pogosteje, kot bi si radi priznali. Da bom nekoliko bolj natančen … Ta ljubezen se najbolj izrazito kaže v specifični navezanosti v partnerskem odnosu, kjer nasilnež neredko uživa zaščito, ki mu jo nudi prav žrtev. Z njo lahko počne skoraj kar koli, pa bo vselej deležen odpuščanja. Že davno je veljalo, da je sicer neprijetno, če je mož nasilen in zraven še pije, a vseeno prinaša domov denar in tako skrbi za družino. Ne kaže ga kar tako zavreči in iskati boljšega. Seveda obstajajo za prenašanje trpljenja tudi drugi razlogi, ki jih je neredko zelo težko razumeti.
Na splošnejši ravni, recimo politični, pa smo lahko fanatično zagledani v ljudi, ki jim življenja – vsaj nekaterih – ne pomenijo prav nič. Naj ponovim že večkrat izrečeno in zapisano: najmočnejše povezovalno čustvo je sovraštvo, ne ljubezen. In kam vodi sovraštvo, če ne do želje po oblasti nad drugim; če se ta izpolni, smo že na pol poti do morije. Spomnimo se puškomitraljeza za izbrisane, pozivov na forumih k streljanju beguncev in to primerjajmo z akcijami ameriške policije nasploh ter še posebej službe ICE.
Primeri, ki jih navajate v knjigi – Fritzl, na predavanju ste omenili tudi Trobca – govorijo predvsem o odnosu žensk do morilcev. Moški ne ljubijo morilk?
Najbrž bi se razvila podobna čustva, a slovenskih primerov, ki bi omogočali tovrstno analizo, ni. Tako ostane le filmska zgodba Prvinski nagon (Basic Instinct), kjer se inšpektor Michael Douglas zaplete z glavno osumljenko Sharon Stone. Morda bi v Ameriki, ki ima daleč najvišjo stopnjo zaprtih oseb glede na število prebivalcev in verjetno tudi več morilk, našli potrditev za mojo domnevo.
Razlogi za takšne odnose?
Težko razumljivi. Najbrž ima vsaka zgodba svoje značilnosti in zakonitosti. Včasih se ženska, ki nima zadostnega občutka varnosti, prav ob moškem, ki je pripravljen ubijati, počuti najbolj varno, saj verjame, da bi to storil tudi zanjo, če bi ji kaj grozilo. Pri tem žal ne uvidi, da jo utegne prav z njegove strani doleteti isto, če bi ga v čem močno razočarala.
Na predavanju na Kriminološkem inštitutu Pravne fakultete je bil predstavljen tipičen slovenski morilec. Analiziranih je bilo 500 primerov umorov, večinoma iz obdobja med letoma 1991 in 2015. Gre za moškega, starega med 40 in 60 let; 86 odstotkov je Slovencev, 40 odstotkov jih ima končano poklicno šolo, polovica je brezposelnih, 40 odstotkov samskih, 25 odstotkov poročenih. Kar 64 odstotkov storilcev prej ni bilo kaznovanih, pri 40 odstotkih pa je bila ugotovljena bistveno zmanjšana prištevnost. So to pričakovani podatki?
Tukaj je, vsaj zame, težko imeti specifična pričakovanja in zaključke iz statistike. Razlogov je več. Eden je že omenjeni, da je vsaka zgodba posebna. Temu mojemu občutku gotovo botruje dejstvo, da sem se v dvajsetih letih neposrednega dela z obsojenimi srečeval z zelo različnimi zgodbami kljub skupnemu imenovalcu uboja ali umora. Posamezni delčki te statistike so na poseben način ilustrativni.
Dve tretjini storilcev prej ni bilo kaznovanih. Ali to pomeni, da se moramo predvsem bati tistih, ki nimajo nasilne predzgodovine? Kako zelo šele tistih, ki jo imajo? Kako se izogniti bistveno zmanjšano prištevnim in kdo sploh so ti ljudje? Je to vsak rekreativni degustator kokaina? Je to nesporna množica domačih alkoholikov? Se nam morda ni bati visoko izobraženih oseb?
Naj ob zadnjem omenim, da je zelo redko, da bi nekdo, ki je že bil obsojen zaradi umora, to poskusil storiti še enkrat po prestani kazni. A imamo prav taka, ne tako oddaljena primera — enega iz pravniškega in drugega iz zdravniškega poklica. Bomo torej še posebej pozorni pri srečevanju s pripadniki teh dveh cehov?
Nadaljujmo še z nekaterimi podatki. Na 39 odstotkov storilcev je vplival alkohol. Najpogostejše orožje je nož, tudi pri ženskah. Sekiro so uporabili 3 odstotki moških in 17 odstotkov žensk(!), morili so znanca, v 13 odstotkih intimnega partnerja. 41 odstotkov žrtev je bilo starih od 40 do 60 let, 71 odstotkov je bilo moških. Umori se zgodijo v skupnem domu storilca in žrtve, zvečer, najpogosteje ob petkih, novembra. Kaj nam povedo ti podatki?
Vse in nič. Kaj naj odslej počnemo ob novembrskih petkih zvečer?
Verjamem, da je zanimivo, celo privlačno, razglabljati o nožu in sekiri pa o intimnih partnerjih. Vendar bi bilo bolj smiselno premišljevati o odnosih, ki jih vzpostavljamo, o družbenem okolju, ki spodbuja nezdrave odzive, o politiki, ki vzbuja sovraštvo, in o marsičem podobnem.
Rezultat vseh teh vplivov in osebne patologije je namreč ta, da se umori dogajajo v najrazličnejših okoliščinah. Če lahko kaj naredimo, je bolje vplivati na oblikovanje medsebojnih odnosov. Sovraštvo samo po sebi ne izbira družin, izobrazbe, spola, kraja ali dneva.
Največje število umorov je v zasavski regiji — 40 umorov na 100.000 prebivalcev — najmanj pa v Prekmurju, manj kot 10. Razlogi za takšne razlike?
Najprej pomislimo na spremljevalne okoliščine: revščino, kriminal na splošno, različne oblike socialne izključenosti in podobno. A ugotavljanje vplivov posameznih dejavnikov in njihovih deležev pri zločinu na splošno je nemogoče.
Zagato lahko primerjamo z aktualnim vprašanjem, zakaj so Romi na severovzhodu Slovenije drugače vključeni v okolje kot na Dolenjskem. Takole na hitro ni enoznačnih pojasnil; tudi s poglobljenim študijem ni preprostih odgovorov.
Statistično gledano je bilo največ umorov in ubojev s poskusi v letih 1995 in 1996 — blizu sto. Zadnji podatki — iz leta 2023 — govorijo o približno dvajsetih primerih. Kaj nam to pove?
Tako selektivno predstavljene številke ne povedo prav veliko. Najprej se je treba soočiti z zakonitostjo statistične veljavnosti majhnih števil.
Ko sem se pred leti lotil raziskave in se veselil jasnih sklepov, so me matematiki podučili, da je pri majhnih številih skoraj nemogoče sklepati na karkoli. Če je nekega pojava 10 enot, drugo leto pa 15, je sklep o 50-odstotnem povečanju matematično točen, življenjsko pa vprašljiv v smislu, kaj storiti s tolikšnim povečanjem (enako z zmanjšanjem).
Pred leti smo imeli primer 800-odstotnega povečanja števila detomorov. Podatek zahteva rdeči alarm v socialnih službah, policiji in političnih telesih. Resnica pa je bila v povečanju z 1 na 8. Naslednje leto se je število vrnilo na nekaj primerov vmes, bližje spodnji meji. Alarm zaradi statistično točne interpretacije, a brez razumevanja, bi bil povsem napačen.
So pa vsi primeri umorov v zadnjih letih deležni neizmerne medijske pozornosti. Tako si lahko mislimo, da živimo v nevarni deželi.
To pa popolnoma drži. Že pred dvema desetletjema sem naredil kratko raziskavo o nasilju v medijih. Pokazalo se je, da se določeni časopisi še posebej skrbno posvečajo takim temam. Če zmanjka domačih primerov, brez zadrege postavijo na naslovnico zgodbo iz tujine, jo opremijo z velikim rdečim tiskom, ki simbolizira kri, in bralstvo je zagotovljeno.
Že dolga leta ima ta časopis največ bralcev. Zato ni čudno, da skoraj nihče ne »kupi« resnične statistike, ki na primer kaže dolgoletni trend upadanja hudih kaznivih dejanj. Vsi se zanašamo na resnico, za katero sem zapisal, da »z naslovnice časopisa, če ga kupimo dovolj zgodaj, kaplja še sveža kri.«
Mene so se najbolj dotaknili opisani primeri, v katere so vpleteni otroci, ki jim, preprosto rečeno, starši ne prihranijo posledic svojih bolnih razmerij. Primer očeta, ki je z mladoletnim otrokom poskušal narediti samomor — k sreči sta ostala nepoškodovana. Mati je vztrajala, da mora otrok obiskovati očeta v zaporu. Kdo mora odreagirati v takih primerih?
V takih primerih bi se morali ustrezno odzvati prav vsi, ki so kakor koli povezani s primerom. S tem mislim na uradne ustanove: centre za socialno delo, policijo, tožilstvo, sodišča, zapore; na drugi strani pa tudi na laično pomoč in podporo — od sosedov in prijateljev do usposobljenih svetovalcev ali terapevtov za takšne primere.
Ali socialne službe dovolj skrbno proučijo primere in odločajo predvsem v korist otroka?
Kakor kdaj in kakor kje. Usodnih napačnih odločitev ne bi rad posploševal, a že nekaj primerov, na katere sem naletel, zbuja dobesedno zgroženost.
»Morda se bo treba sprijazniti z dejstvom, da obstajajo starši, ki si s strani svojih otrok ne zaslužijo nikakršnega spoštovanja, in da ni prav nič narobe — nasprotno, celo koristno in nujno je —, da nimajo nikakršnih stikov.« Zelo pogumno zapisano. Kakšni so bili odzivi?
Malokdo je komentiral zapisano. Najbrž so bile besede pretežke za takojšnje polemike; morda jih je bilo celo bolje pozabiti, kot se ukvarjati z bolečimi dejstvi.
Dolgoleten kriminolog ste. Vas je kakšen primer presenetil? Si ga niste znali razložiti?
Že uvodoma opisani primeri iz knjige Ljubiti morilca so taki, da si jih še vedno ne znam pojasniti. Pri dveh najhujših sem bil osebno vpleten: v enem kot dober znanec in sosed, v drugem kot bližnji prijatelj. Čeprav sem imel v dinamiko drugega dober vpogled, mi še danes ni jasno, kako je mogoče, da mati majhnega otroka, ki ima vse materialne možnosti, vključno s stanovanjskimi, ne zapusti skrajno nasilnega moža. Nasilje se konča šele z vlakom, ki povozi pijanega storilca, a je za mater prepozno. Vse več časa preživlja na psihiatriji, kar je slaba popotnica tudi za njenega otroka. Najbolj žalostno je, da sta obe, sicer ločeno in vsaka s svojo zgodbo, nesrečno končali svojo pot.
Vaša knjiga razširja pojem morilca, kot ste zapisali na zavihku: »… pri politikih, ki obljubljajo čisto deželo, brez ljudi, ki so tuje vere in kulture; deželo, kjer bodo veljali naravni zakoni in kjer primeroma istospolno usmerjeni lahko v najboljšem primeru životarijo na obrobju, morda registrirani kot posebneži in na tak način ožigosani, da jih hitreje prepoznamo in se jim še lažje izognemo. Podporniki takih državnih politik in njihovih nosilcev so v nekoliko prenesenem pomenu ljubitelji morilcev.« V kakšnem času in med kakšnimi ljudmi živimo?
Točno v takem, ki daje polet tovrstnim osebnostim. Če se obljublja politika po zgledu Trumpa in njegovih zvestih izvrševalcev zločinov nad tujci in lastnimi državljani, potem je edina pot, da razmislimo, ali smo tudi mi med njihovimi ljubitelji. Če nismo, je to treba dokazati ne le na intimni ravni, ampak z odločanjem o tem, kdo naj vodi državo. Volitve so navsezadnje možnost aktivnega, legitimnega in zakonitega upora proti zlu. Tega orožja, za katero imamo vsi polnoletni dovoljenje, nam ne more nihče odvzeti.
Ko sem odložila vašo knjigo, sem se vprašala: je v času, v katerem živimo, sploh še mogoče optimistično zreti v prihodnost?
Samo pod pogojem, da se takemu času upremo, kot sem zapisal nekaj stavkov prej. Če pa ostanemo tiha večina, smo najbrž izgubljeni.
