Sandi je odraščal v Piranu in se v nogomet zaljubil na piranskih ulicah. Enajst let je imel, ko so se preselili v Portorož, kjer živi še danes. Kadar je doma, saj je nogomet, ki je bil sprva njegov konjiček, postal poklic. Na Osnovni šoli Lucija je vodil nogometni krožek, v NK Piran treniral otroke in mladostnike, tudi sam je do polnoletnosti aktivno igral nogomet, a je moral zaradi poškodbe kolena zaključiti igralsko pot.
Po trenerskem prestopu iz Pirana v Izolo je dobil pogodbo za treniranje ekipe U-19 in začel razmišljati o nogometu kot poklicu. Opravil je vsa potrebna šolanja: najprej licenco UEFA C, nato B in kasneje še A licenco. Obdobja dela v tujini se izmenjujejo s postanki in delom doma. Leto ali dve tujine, leto do dve domovine. Približno tako. Od Bruneja, Egipta, Irana, Savdske Arabije, Bolgarije, Kuvajta in vedno znova Slovenije.
A tisti trenutek, ko je leta 2000 prejel klic urednika portala soccercoaching.net, kjer je nekajkrat objavil strokovne članke, je spremenil vse. Urednik ga je prosil, ali lahko njegov kontakt posreduje nekomu iz Bruneja, in kmalu ga je poklical sekretar prestolonaslednika ter mu ponudil delo trenerja pri klubu Brunei DPMM FC. In Sandi Sejdinovski je šel v svet.
KO SE ŽIVLJENJE OBRNE
… v povsem novo smer:
»Ob takem izzivu se ne odločaš dolgo, preprosto greš naprej. Takrat sploh nisem vedel, da je klub v lasti prestolonaslednika. To sem izvedel šele po prihodu v Brunej, ko je bila pogodba že podpisana. Tudi ime kluba je pravzaprav njegov kraljevski naziv: DPMM — Duli Pengiran Muda Mahkota Al Muhatadee Billah. Klub je takrat že bil član prve lige Bruneja. V letu dela sem postavil temelje akademije in hkrati prvo ekipo pripeljal do naslova prvaka lige Bruneja ter 2. mesta v državnem pokalu, kar je klubu omogočilo sodelovanje v predkvalifikacijah za jugovzhodnoazijsko tekmovanje prvakov (ASEAN Champions League).
Na začetku sem težko razumel, da je vikend pri njih petek in sobota, da je petek dan molitve in družinski dan, kot je pri nas nedelja, in da molitve potekajo petkrat dnevno. Če nas je molitev ujela sredi treninga, smo ga prekinili in po molitvi nadaljevali. Počasi pa sem spoznaval njihovo vero in kulturo, jezik in prehrano ter se kmalu povsem privadil na drugačen način življenja.«
Sandi je vedno spoštoval kulturo in navade ljudi, kamorkoli ga je vodila trenerska pot. Veliko zgodb bi lahko napisal o teh letih: »Šele tretji dan v klubu sem izvedel, da sem trener kluba prestolonaslednika države. Nekega dne sva s princem prišla na trening istočasno. Parkirala sva skoraj vzporedno – on s svojim konvojem, jaz pa s klubskim avtom, Toyoto Corollo. Pogledal je moj avto in rekel: ‘Trener ne more voziti slabšega avta od igralcev. Po treningu pridi v palačo.’ Seveda sem mislil, da se šali. Pa se ni. V palači so me odpeljali v njegovo garažo in mi povedali, naj izberem katerikoli avto, razen prvih desetih, ker jih vozi princ. Pogledal sem okoli sebe … in videl garažo s 423 prestižnimi avtomobili. To je bil prizor, ki ga ne pozabiš. Kot iz topa sem rekel: ‘Vzamem enajstega po vrsti.’ In to je bil Maserati Coupé.«
LJUDJE IN DOM
Ko živiš v tujini tako dolgo kot Sandi Sejdinovski, spoznaš ogromno ljudi. Sklepa prijateljstva, ohranja stike? »Nekateri odnosi so bili le del poti, drugi so se razvili v prava prijateljstva. Čeprav prihajamo iz različnih kultur in okolij, te povežejo stvari, ki jih doživiš skupaj. Nogomet te nauči, da se svet zdi velik, a so pravi ljudje tisti, zaradi katerih se počutiš doma, kjerkoli že si. Ena lepa misel pravi: ‘So prijatelji, je družina, in potem so prijatelji, ki postanejo družina.’«
In kakšen je občutek, ko se vrača domov? Se njegov Portorož spreminja, je Slovenija še ista? »Prvi občutek je, da je vse isto in hkrati nič več ni isto. Portorož je lepši, a manj domač; obala je bolj turistična in mednarodna, le Piran te še vedno objame kot nekoč. Slovenija je hitrejša, bolj digitalna, a tudi bolj napeta, dražja in manj sproščena, kot jo nosiš v spominu.«
Kaj ga je življenje v tujini naučilo o ljudeh in o sebi? »… da stereotipi ne držijo in da se ti svet ne razširi samo navzven, razširi se navznoter. Ugotoviš, da si dom nosil v sebi, ne v kraju. In da se človek ne nauči največ iz velikih dogodkov, ampak iz trenutkov, ki jih tam sploh ne opaziš. Naučiš se, da je tišina puščave bolj glasna od mestnega hrupa. Da vera ni teorija, ampak ritem dneva. Da toplina ljudi nima nobene zveze z bogastvom države. Da se lahko počutiš sprejetega med ljudmi, ki ne govorijo tvojega jezika, ne jedo tvoje hrane in ne delijo tvoje zgodovine. In da se lahko počutiš tujca med svojimi, če si se vmes preveč spremenil. Naučiš se potrpežljivosti, ker tam nič ne gre v tvojem ritmu. Naučiš se spoštovanja, ker tam nič ni samoumevno. Naučiš se prilagodljivosti, ker tam nič ni tako, kot si vajen. In naučiš se hvaležnosti, ker vidiš, kako malo človek v resnici potrebuje, da je srečen.«
Je dom tu še vedno dom? »Ko se vrneš, vidiš Slovenijo drugače. Ni več le država – je mir, zelenje, voda, red, varnost. Stvari, ki jih prej nisi znal ceniti. Hkrati pa vidiš, da je tukaj več napetosti, več hitenja in več skrbi, kot si jih nosil v spominu. A največja sprememba ni v Sloveniji. Največja sprememba je v tebi. Ker ko enkrat živiš med kulturami, ki so tako drugačne, da te prisilijo, da se razgališ do bistva, se ne vrneš več isti. Vrneš se širši, mehkejši, bolj odprt. In z zavedanjem, da svet ni razdeljen na »naše« in »njihove«, ampak na ljudi, ki iščejo isto: mir, spoštovanje, dostojanstvo, priložnost. To je tisto, kar ti da življenje na drugem koncu sveta. Ne eksotika. Ne zgodbe. Ampak nova različica sebe, kakršna ne bi mogla nastati nikjer drugje.«
NOGOMET ZA VEDNO
Po vseh poteh po svetu je Sandi zdaj spet v Sloveniji, v NK Kalcer Radomlje, sodobnem razvojnem klubu, kjer je direktor – strokovni vodja senior akademije (od U-14 do U-19). Hkrati je tudi asistent trenerja prve ekipe, kjer skrbi za razvoj in vključevanje mladih igralcev.
Klub je usmerjen v razvoj mladih nogometašev. Akademija NK Radomlje postaja eden najmočnejših razvojnih centrov pri nas. Sandi pravi, da je to klub s srcem, ambicijo in pogumom za rast — in prav to ga zanima. In ga bo tudi v prihodnje.
Radomlje niso njegova zadnja delovna postaja, pač pa trenutno prava postaja. Če se pojavi nov projekt, bo izziv prepoznal.
Nogomet je najbolj priljubljen šport zato, ker je dostopen vsakomur. To Sandiju veliko pomeni. Verjame, da lahko tudi v domačem nogometu naredimo veliko in da imamo potencial za rast, če bomo imeli pogum delati drugače.
V tujini je nogomet industrija, nacionalni projekt, pri nas pa se prehitro zadovoljimo z malim in premalo vlagamo v razvoj. Nogomet ima Sandi rad. Zelo rad. Okrogla žoga je ves njegov svet.
