»Veliko italijanskih intelektualcev, predvsem v obmejnem prostoru, pozna in ceni Slovenijo, njeno kulturo in književnost. A na nas Slovencih je, da to, kar imamo, promoviramo tudi širše,« meni Elena Cerkvenič Grill, Tržačanka, ki stoji za projektom Preberi knjigo, spoznaj slovenskega avtorja. V sodelovanju s tržaško knjigarno Ubik Tergesteo že tretje leto zapored prireja pogovorne večere s slovenskimi pisatelji in pesniki, katerih dela so izšla v italijanščini.
V preteklosti se je soočila s težko duševno boleznijo, s katero pa se je naučila sobivati, in odtlej se kot prostovoljka aktivno ukvarja s promocijo slovenske kulture. »Nikoli nisem strogo pripadala kakšnemu slovenskemu manjšinskemu krogu, sem precej svoboden tip človeka, a sem tudi zavedna Slovenka. Slovenske korenine imam tako po materini kot po očetovi strani in doma smo vedno govorili tudi slovensko. Moj sin obvlada slovenščino, naučil se je je tudi moj mož, čigar materni jezik je sicer italijanščina,« razlaga.
»Moje delo in prizadevanje na kulturnem področju v zadnjih desetih letih izhajata predvsem iz moje ljubezni do slovenskega jezika in do slovenske kulture,« nadaljuje. Začelo se je leta 2015 s fotografsko razstavo o ženski toponomastiki v Sloveniji — torej o ulicah in trgih, poimenovanih po ženskah. »Povezala sem se s Fundacijo Libero in Zora Polojaz, pomembno ustanovo v slovenski skupnosti v Italiji, in razstavo smo odprli v Peterlinovi dvorani v Trstu,« pojasni.
Ta razstava je pripomogla k temu, da so v Trstu poimenovali mestni park, ki se nahaja v bližini sedeža Primorskega dnevnika, po ugledni Slovenki iz Trsta — antifašistki in političarki Mariji Bernetič. Aprila bodo razstavo postavili tudi v Kosovelovi knjižnici v Sežani, kar bo po njenih besedah morda spodbuda za mestno oblast, da bi se odločila za podobno gesto.
ITALIJANSKIH BESEDIL SLOVENSKIH AVTORJEV »NE ZMANJKA«
Pozitiven odmev razstave o ženski toponomastiki ji je dal zagon za nove ideje. Nekaj let je prirejala srečanja Slovenščina z empatijo, v okviru katerih so se pogovarjali o različnih temah, povezanih s slovenskim jezikom in kulturo. »Običajno sem dala nekaj iztočnic ali pa predstavila kakšno poezijo oziroma odlomek književnega dela, nato pa so udeleženci delili svoja razmišljanja ob tem. Ljudje se ob pogovoru radi odprejo,« pravi. V spominu ji je ostala pripoved neke ženske, ki je govorila o tem, kako je bilo v Trstu pred desetletji težko biti Slovenec oziroma Slovenka, saj jih italijanska sredina ni sprejemala kot sebi enake, zato so bili žrtve številnih šikaniranj.
Pogovornih večerov, ki se odvijajo v tržaški knjigarni Ubik, se je lotila na predlog prijatelja Marca Menata, založnika in nekdanjega direktorja Državne goriške posoške knjižnice (Biblioteca Statale Isontina). Nazadnje je v knjigarno Ubik povabila Mirana Košuto, ki je pred dnevi predstavil svoje delo Altronauti (ZTT, 2025), napisano izvirno v italijanskem jeziku. Pred njim pa so se zvrstili filozof in pisatelj Mirt Komel, avtorski dvojec Francesco Tomada in Anton Špacapan Vončina ter pesnik David Bandelj. »Veliko knjig slovenskih avtorjev je prevedenih v italijanščino, toda težko je povabiti tiste, ki živijo v osrednji Sloveniji, če ne razpolagaš s finančnimi sredstvi,« omeni.
Kdo vse se udeležuje teh srečanj za promocijo slovenske literature? »Različno. Namen je privabiti predvsem italijansko občinstvo — prihajajo bodisi intelektualci, ki se spoznajo na književnost, lahko pa tudi povsem preprosti ljudje, ki jih zanima slovenska kultura. Odziv je spodbuden, vzdušje prijetno in običajno se razidemo vsi nasmejani,« odgovori.
Pomembno se ji zdi, da umetnost in literatura služita kot most med različnimi ljudmi in narodi ter spodbujata medsebojno sodelovanje. Nas Slovence Italijani pravzaprav premalo poznajo? »Mislim, da bi bilo dobro, da bi se Italijani začeli učiti slovenščine, opažam pa, da za to ni dovolj zanimanja. So seveda izjeme. Imam prijateljico, profesorico in kulturno delavko Anno Piccioni, ki z izjemnim navdušenjem bere slovenske avtorje — sicer v italijanskih prevodih — in se zelo zanima za slovensko kulturo,« izpostavi. Ob tem opozori, da ne morejo biti Italijani tisti, ki bodo promovirali slovensko kulturo, pač pa mora biti to želja in potreba nas samih. »Lepo bi bilo, če bi v tržaškem Narodnem domu redno organizirali srečanja z uglednimi osebnostmi z različnih področij — znanosti, književnosti, umetnosti in podobno — tako iz Slovenije kot iz Italije,« navede.
SLOVENSKA LITERATURA V DAR ITALIJANSKIM ŠOLAM
Kot članica Zadruge Primorski dnevnik, lastnice istoimenske časopisno-založniške hiše, sodeluje pri organizaciji obiskov učencev tržaških italijanskih šol v redakciji slovenskega časnika. Tako spoznavajo njihovo delo, obenem pa dobijo tudi vpogled v zgodovino in sedanjost Slovencev v Italiji. V spominu ji je ostalo tudi, ko so s Primorskim dnevnikom italijanskim dijakom predstavili strip Črni plamen, ki govori o požigu Narodnega doma: »V razredu je bila tišina, vse so si zapisovali, spraševali, res je bilo krasno!«
Sogovornica je sodelovala tudi s tržaškim društvom Centro Italiano Femminile (CIF) pri italijanskem nacionalnem projektu Rojeni za branje, v okviru katerega prostovoljke berejo pravljice majhnim otrokom. Po njenem predlogu so nedavno s podporo Fundacije Libero in Zora Polojaz ter s pokroviteljstvom Generalnega konzulata Republike Slovenije v Trstu podarili slovenske otroške knjige za dejavnost projekta Un Villaggio per Crescere a Trieste (Vas, v kateri rasteš, v Trstu).
Na njeno pobudo so s podporo tržaške Knjižnice Dušana Černeta v okviru aktivnosti društva CIF podarili tržaškemu liceju Carducci-Dante nekaj italijanskih izvodov knjig Alojza Rebule in dva izvoda knjige Boruta Klabjana in Gorazda Bajca o požigu Narodnega doma (Ogenj, ki je zajel Evropo). »Zelo dragoceno je bilo sodelovanje s profesorjem Robertom Dedenarom, ki je dijakom predstavil večkulturno književnost v Trstu s poudarkom na slovenski literaturi,« je dodala.
PROFESORICA, KI JO JE PRIZADELA DUŠEVNA BOLEZEN
Elena Cerkvenič Grill pa je pred dvema letoma tudi sama izdala knjigo v italijanščini z naslovom Sono schizofrenica e amo la mia follia (Sem shizofrena in ljubim svojo norost). V njej je opisala, kako se je spopadala z duševno stisko, ki jo je prizadela. V kratkem bo pri založbi Mladika izšel tudi slovenski prevod dela, za katerega je poskrbela Mojca Petaros.
»Diplomirala sem na Univerzi v Trstu iz tujih jezikov in književnosti pri Claudiu Magrisu z najvišjo oceno in pohvalo. Nekaj časa sem poučevala nemščino na slovenskih srednjih šolah, a je mojo profesorsko kariero prekinila bolezen. Po dolgem okrevanju, ki je trajalo kar 25 do 30 let, sem se končno spet postavila na noge in odtlej se kot prostovoljka udejstvujem tako na socialnem kot kulturnem področju, kar me izpolnjuje,« povzame. K temu, da je o svoji bolezni in okrevanju objavila knjigo, jo je spodbudil Peppe Dell’Acqua, psihiater in pisatelj, ki je sodeloval z znamenitim Francom Basaglio — ta je v italijansko psihiatrijo vnesel revolucionarno spremembo v odnosu družbe in stroke do duševnega zdravja.
»Okrevala sem dolgo, a se danes počutim precej dobro. Zasluga gre tudi terapevtom, ki v meni niso nikakor in nikoli videli bolnika, ampak osebo s svojimi talenti in sposobnostmi, v vsej svoji kompleksnosti, s svojimi izkušnjami, željami in potrebami, ki jih lahko zdaj vendarle uresničujem,« še pove.
