ŽIVLJENJSKA ZGODBA RIKARDA FRANKARLIJA IZ PORTOROŽA JE TAKO POLNA VZPONOV IN PADCEV TER PONOVNIH VZPONOV DOBESEDNO IZ PEPELA, DA BI ZLAHKA NAVDIHNILA HOLLYWOODSKO USPEŠNICO. ŠE PRED RAZPADOM NEKDANJE SKUPNE DRŽAVE JE ZASLUTIL PODJETNIŠKO PRILOŽNOST IN SE PODAL NA NEGOTOVO POSLOVNO POT, POLNO PREOBRATOV. USTVARIL JE TUDI ZGODBO O USPEHU NA PODROČJU ZABAVE – KLUB ALAYA, KI JE V MESTO ROŽ DOLGA LETA PRIVABLJAL IN ŠE VEDNO PRIVABLJA LJUBITELJE ZABAVE. POŽAR GA JE PRED LETOM IN POL UNIČIL, LETOS SREDI POLETJA PA JE ZNOVA ZAŽIVEL. SVETOVLJAN RIKARDO JE ODLIČEN SOGOVORNIK IN PREDVSEM NAVDIH, KAKO NIKOLI NE OBUPATI TER SE VSAKIČ ZNOVA DVIGNITI IZ PEPELA.
Rikardo, ki je študiral pomorstvo, je več kot deset let delal v transportu. S partnerjem sta leta 1990 postavila mrežo za hitro dostavo pošiljk po celotni Jugoslaviji. »Ravno ko smo postavili sistem, se je zaradi razpada Jugoslavije v hipu vse zrušilo. Ostala je kopica dolgov, ki jih je bilo treba vrniti. Po osamosvojitvi Slovenije smo se vrgli v nove projekte: imeli smo pomorsko agencijo, špedicijo in sedem pisarn po Sloveniji s 170 zaposlenimi. Tudi to se je na prelomu tisočletja zaradi neplačevanja obveznosti poslovnih partnerjev v hipu spremenilo,« pripoveduje Rikardo, ki je od nekdaj rad potoval, posebej ljuba mu je bila Azija.
ROJSTVO ALAYE
»Tam sem spoznal bambus, eno izmed dveh tisoč vrst trav, ki me je popolnoma prevzel. V Indoneziji sem videl, da iz njega izdelujejo čudovite predmete, ki so me navdušili s trajnostjo, ekološkostjo in eksotičnim pridihom. Na Javi sem kupil za dva kontejnerja pohištva, a ko je prispelo v Slovenijo in smo odprli kontejner, je bilo vse gnilo. To me ni odvrnilo. Nasprotno – znova sem odšel v Indonezijo in naštudiral, kako je treba bambus obdelati, da ne propade. Pohištvo se mi je zdelo idealno za lokale ob plaži na Hrvaškem. Ker so me ljudje spraševali, kakšni so ambienti z bambusovim pohištvom, sem leta 2006 vzorčni lokal postavil v Portorožu. S Hoteli Metropol smo se dogovorili za najem, dobil sem sodelavca z gostinskimi izkušnjami in ustvarili smo prekrasen ambient izključno iz naravnih materialov. Čeprav je bilo na začetku mišljeno bolj za štos, je že prvi sejem Internautica povzročil popoln kolaps – gneča je bila takšna, da je pred polnočjo zmanjkalo vsega, od ledu do pijače. Koncept sem dopolnil in lokal je uspešno deloval skoraj poldrugo desetletje,« se spominja Rikardo, ki je v stari Alayi gostil številne zvezdnike – od fantovščine monaškega kneza Alberta do mednarodnih DJ-jev in pevcev.
Posebna atrakcija je bil golf »hole in one«, pri katerem je bilo treba zadeti luknjo na greenu v morju. Nagrada je bila osupljiva – športni avtomobil. Osebje pa je imelo še dodaten zaslužek s pobiranjem žogic iz morja. Vizionarski Rikardo je želel pred lokalom na morju zgraditi tudi heliport za panoramske polete nad obalo, a so mu pristojni načrte preprečili. V načrtu je bil tudi dvonadstropni »opentop party bus« z DJ-jem in hostesami, ki bi vozil med Portorožem, Koprom in Trstom.
PRVI UDAREC
»Ko se je spremenilo lastništvo Metropola in je potekla pogodba, so mi novi lastniki najemnino prvo leto zvišali za 30 odstotkov, naslednje pa še za 30. Zaradi nesprejemljivih pogojev sem začel iskati novo lokacijo – in jo tudi našel. Veliko smo vložili, nato pa nas je prvo leto prizadel covid, naslednje pa smo delali pod strogimi omejitvami. To je bila katastrofa, saj nismo mogli organizirati zabav. Šele tretje leto smo se začeli pobirati. S krediti smo ravno zagnali lokal – potem pa je prišel 14. julij lani, ko se je v hipu vse sesulo,« razlaga Rikardo, mi pa ne moremo mimo vprašanja, kako lahko človek vse to preživi.
»Preden sem se podal v gostinske vode, si nisem predstavljal, kako zahteven je ta posel, še posebej na področju večerno-nočne zabave. Če pogledate portoroško zgodovino, je zelo malo takih, ki so zdržali dolgo. Ta dejavnost človeka hitro izčrpa.«
KAKO PREŽIVETI KATASTROFO?
»Nič ni bilo zavarovano, v skladišču v Tivoliju je bilo še veliko nove, zapakirane opreme. Na prizorišču požara je osebje jokalo, sam sem jih tolažil in skušal rešiti, kar se je rešiti dalo. Med gašenjem sem si opekel stopala in se nadihal strupenih plinov; na silo so me izvlekli do rešilca. Ogenj je požrl vse. Škoda je presegla 700.000 evrov. Ostali smo brez dohodka. Treba se je bilo odločiti: odnehati ali vzeti nov kredit in iti naprej. Odločil sem se za slednje. Lotili smo se prenove, seveda pa sem najprej sklenil zavarovalno polico. Danes je objekt tako požarno varen, da ne more priti do tolikšne škode,« razlaga sogovornik, hvaležen, da mu pomaga tudi 34-letni sin Ruben, ki je odraščal z Alayo.
Oče ga je postopno uvajal v delo: začel je s pomivanjem posode, danes vodi kompleks – nabavo in osebje –, oče pa skrbi za finance.
»Odlično se razumeva. Ni lepšega kot sodelovati z družino,« je hvaležen Rikardo, ki so mu desetletja nočnega dela pustila posledice. Že prej je zaradi bioritma imel težave s spanjem, poskusil je skoraj vse, da bi to uredil, vendar ni pomagala niti uradna medicina niti alternativa.
»Tudi ko nimam obveznosti, zvečer zaspim za eno uro, potem pa se prebudim in ne morem več spati. Zjutraj, ko je treba peljati hčerko Reo v šolo, pa bi spal. Kakovostnega spanca se ne da nadoknaditi,« pravi Rikardo, ki ima rad svoje delo in ravno zaradi tega tudi vztraja, četudi dobiva zaradi svojega kluba že leta številna polena pod noge.
OSAMELEC
»V Portorožu je večerno-nočna zabava zelo okrnjena. Delamo na odprtem, kar pomeni določen hrup, vendar se že dvajset let ukvarjamo s prijavami majhnega števila ljudi, ki so zelo glasni in se ne morejo sprijazniti, da v turističnem mestu poleti ob koncih tedna pač prihaja do hrupa. Vse to pa poteka v okviru dovoljenih parametrov. Že dolgo nazaj sem predlagal občini, naj postavi merilce hrupa in najdemo kompromis. Naš namen ni motiti ljudi – trudimo se biti čim manj moteči. To bi bilo treba urediti sistemsko, z zakonodajo,« je kritičen lastnik, ki si je včasih polnil baterije z golfom, danes pa mu zaradi najstniške hčerke in vnukinje zmanjkuje časa.
Ljudje se danes zabavajo drugače
»V stari Alayi je bila prava klubska scena, danes je ni več. Ker Portorož ni več destinacija za zabavo, prirejamo dogodke le ob petkih in sobotah. Včasih je bilo v klubu 50 odstotkov hotelskih gostov in 50 odstotkov domačinov. Danes turisti večinoma ostajajo v hotelih in veliko manj porabijo zunaj. In ne kaže, da bo v bodoče kaj drugače. Če bi še mi in sosednji klub Coco zaprli vrata, bi v Portorožu ostalo zelo malo zabave, le še Melodije morja in sonca in Portoroške noči.«
Kritičen do oblasti
Rikardo opozarja na pomanjkanje dolgoročnega razvoja: potrebna bi bila strategija za 30 do 50 let in skupen nastop destinacije na tujih trgih.
»Danes ni več dovolj ponuditi sobe, morja in sonca. Treba je izstopati. V Portorožu v tem nismo uspeli. Danes v mesto rož prihajajo predvsem družine in starejši gostje, ki večerno ponudbo redko uporabljajo, saj gredo spat ob enajstih zvečer. Vse imajo na voljo v hotelu, zato se le redko odpravijo ven – morda na sladoled ali v trgovino – nato pa se vrnejo v sobo. Zato število nočitev ni pravo merilo uspešnosti turizma. Spanje je osnova, če gost nič ne porabi zunaj hotela, sezona ni uspešna in kraj nima potenciala za razvoj. Pristojnim zato predlagam novo merilo uspešnosti: porabo na prebivalca – per capita.«
