Prvi pomislek je povezan z razdiralno politiko, ki je letos bušnila iz okvirjev ZDA in iztirila svet. Takšne politike ne podpiram, a se zavedam, da ji nasprotuje tudi večina udeležencev konference. Zato grem znova tja. Že lani so se na dogodku mnogi dolgoletni znanci držali za glavo, ko smo se pogovarjali o Trumpovem novem mandatu in njegovem pristopu k reševanju notranjih in zunanjih problemov. In točno zato jih želim znova obiskati, se pogovoriti z njimi, jih podpreti in iz prve roke izvedeti, kaj se dogaja čez lužo, v deželi, ki je bila nekoč sinonim za uspeh in veličino (»To je Amerika!« smo pravili), zdaj pa postaja sopomenka za kaos. Imel pa sem še en pomislek: ravno v času konference potekajo v Sloveniji državnozborske volitve. Teh pod nobenim pogojem ne zamudim, nikoli in nikdar. Menim namreč, da je glasovanje moja državljanska dolžnost, na katero sem tako ponosen, da se na volilni dan navsezgodaj pogledam v ogledalo in si v slogu Ludvika XIV., znanega pod vzdevkom Sončni kralj, rečem: »Država, to sem jaz!« (No, ne čisto zares. Sem pa na ta dan dejansko ponosen na svojo družbeno vlogo.) Poleg tega si želim za naslednja štiri leta pridržati čudovito pravico, da izbrance ljudstva, ki nam vladajo, občasno pokritiziram. Ampak če niti ne oddam glasovnice, potem se čez njih ne morem pritoževati, kajne? Da bi tudi letos ostal kritizerski Sončni kralj, sem se prijavil za glasovanje iz tujine in se uskladil z lastnikom prenočišča v Albuquerqueju, kjer letos poteka konferenca, da so mu poslali mojo glasovnico. Tako se bom, si zamišljam, namesto na volišče v Sloveniji odpravil do pošte v omenjenem mestu, kjer so posneli znamenito serijo Kriva pota (v izvirniku Breaking Bad). Mogoče bom po poti prečkal osamljeno parkirišče in se sprehodil mimo limuzine, iz katere me bosta sumničavo motrila možakarja, medtem ko bo tretji trpal v prtljažnik nekaj – ali nekoga. In morda se bo zatem zaslišal žvižg iz bližnje uličice, nato pa še klic: »Hej, Danny Boy, zavojček imam zate …« Eh, vidim, da so me podobe iz serije že odnesle čez lužo … Kakorkoli, ne glede na to, kaj se utegne zgoditi po poti, svečano obljubljam, da bom storil vse, da glasovnico pravočasno oddam in opravim svojo dolžnost. Nikakor si namreč ne želim zapraviti te možnosti in prepustiti vladanja ljudem, ki bi iz države želeli ustvariti avtoritarno združbo, podobno tisti, s katero je sodeloval glavni junak serije Walter White. Sebi in drugim v Sloveniji – pa tudi prijateljem iz ZDA – iskreno privoščim, da jim vladajo ljudje, ki skupnost postavljajo pred lastne interese in ne ravnajo z državo in svetom kot svinja z mehom. Morda se boste tudi vi prebijali čez sumljiva parkirišča ali se borili z aligatorji, ko boste oddajali glasovnico. Srečno vam želim! In srečno tudi vsem, ki se boste odpravili zgolj do bližnje osnovne šole ali drugega prostora, kjer je volišče. Vsak glas šteje povsem enako, ne glede na težavnost poti. Ga zmoremo oddati? Zakaj pa ne!
