Pojem, ki ga v zadnjem času pogosto slišimo, je vsekakor mikroplastika. Gre za mikroskopske delce plastike, ki ne sodijo v naravno okolje, a jih je sčasoma postalo zelo težko preprečiti v prehranjevalni verigi različnih morskih in sladkovodnih organizmov.
Prisotnost mikroplastike spremljajo tudi na Morski biološki postaji v Piranu. Doslej opravljene meritve kažejo, da je onesnaženost našega morja na splošno razmeroma nizka. Kljub temu se problem pojavlja predvsem na površini vode.
»Izvedli smo tudi meritve mikroplastike – rezultati kažejo na precejšnjo obremenjenost našega morja z mikroplastiko, predvsem v primeru onesnaženosti morske vode na površini,« razlagajo na Morski biološki postaji.
Koncentracije mikroplastike so močno odvisne od vremenskih razmer v času vzorčenja, zato se lahko med posameznimi meritvami precej razlikujejo.
OD KOD PRIHAJA MIKROPLASTIKA?
Več kot 80 odstotkov mikroplastike v morju izvira iz kopenskih virov. Tokovi plastiko prenašajo po morju, kjer se kopiči ob obalah in na morskem dnu. Po mnenju strokovnjakov največ mikroplastike ob slovenski obali najverjetneje prinašajo tokovi iz južnega Jadrana, medtem ko so lokalni kopenski viri – na primer komunalne čistilne naprave – manjši, vendar še vedno prisotni.
»Čeprav ne moremo z gotovostjo trditi, so viri s kopnega na slovenskem priobalnem pasu in vnosi z rekami manj pomembni, kljub temu da nekaj mikroplastike gotovo pride v naše morje tudi iz lokalnih virov, na primer iz komunalnih čistilnih naprav. Mikroplastika se namreč nahaja praktično povsod, zato so tudi viri vnosa v morje zelo razpršeni,« pojasnjujejo na Morski biološki postaji.
Mikroplastika lahko v človeško telo prehaja z vdihavanjem, zaužitjem ali prek kože in sluznic.
JE VARNO JESTI RIBE IZ JADRANA?
Ena najpogostejših skrbi ljudi je vpliv mikroplastike na kakovost rib. Po besedah strokovnjakov se mikroplastika najpogosteje nahaja v želodcih rib, ki jih običajno odstranimo, zato je tveganje vnosa s prehrano omejeno.
»Znanstvene študije kažejo, da lahko skozi črevesno steno prehajajo le zelo majhni delci mikroplastike, še bolj verjetno pa nanoplastika, pri kateri pa je raziskovanje šele v začetni fazi,« pojasnjujejo.
Previdnejši moramo biti pri školjkah in manjših ribah, ki jih pogosto zaužijemo v celoti.
Strokovnjaki poudarjajo tudi, da mikroplastiko v telo vnašamo z vodo, drugo hrano in celo z dihanjem, zato ribe niso edini vir. »Morda so drugi viri še bolj problematični kot morske ribe,« opozarjajo.
Slovensko morje še vedno sodi med bolj čiste dele Jadrana, vendar je mikroplastika danes prisotna praktično povsod. Redne meritve in raziskave so zato ključne za spremljanje njenega vpliva na morski ekosistem in človeka. Za zdaj pa uživanje lokalnih rib ostaja varno, čeprav bo treba nadaljnji razvoj raziskav – zlasti na področju nanoplastike – še naprej pozorno spremljati.
