Nova serija zgodb Sare Volčič
Za novo serijo zgodb, ki jih bodo predstavili na komercialni televiziji, je Volčičeva ponovno odprla arhive, se vrnila k že znanim primerom in jih nadgradila z novimi pogovori ter do zdaj še neobjavljenimi izjavami sogovornikov. Nekatere zgodbe bodo za bralce povsem nove, druge pa bodo dobile nadaljevanje ali drugačen pogled – tak, ki pride šele z razdalje časa.
»Če si želimo ali ne, se v naši družbi dogaja tudi kriminal. To jaz vidim kot bolezen človeka, ki jo je treba najprej raziskati, jo prepoznati, zatem šele jo lahko zdravimo,« pravi novinarka, ki v svojih zgodbah vedno znova išče razloge – ne izgovorov, temveč razumevanje. V njenem pripovedovanju imajo pomembno mesto tudi žrtve in njihovi svojci. Prav njihovi glasovi so pogosto tisti, ki v kriminalnih zgodbah ostanejo najtišji, a hkrati najbolj pretresljivi. »Ljudem pripovedujem zgodbe ljudi, ki so zašli, in tudi zgodbe žrtev in svojcev žrtev, da bi se ljudje nevarnostim znali bolje izogniti,« pojasnjuje.
Kriminal se ne rodi, ampak oblikuje
V ospredju njenega dela je prepričanje, da se kriminal ne rodi – ampak oblikuje. »Znano je, da se morilci ne rodijo, da se kriminalci ne rodijo, ampak to ob spletu več dejavnikov in življenjskih okoliščin postanejo, saj se nasilnih in napačnih vzorcev vedenja naučijo v življenju.«
Njeno delo jo pogosto vodi v okolja, kjer vladajo stroga pravila in še strožji pogledi – v zapore. Ti so med najbolj zaprtimi institucijami v državi, dostop do sogovornikov pa je vse prej kot samoumeven. »Zavedati se je treba tudi, da obsojenci niso dolžni govoriti, v stik pridemo le takrat, ko si tudi oni to želijo,« dodaja. Tudi zato so ti pogovori vedno na meji nepredvidljivega. Spomin na srečanja s posamezniki, ki so zaznamovali slovensko kriminalno zgodovino, ostaja živ. Med njimi je bil tudi pogovor s Silvo Plut, še bolj nelagoden pa stik z njegovim pajdašem Zoran Mezga v koprskem priporu. »Napetost je bila velika … vedel se je čudno, ves čas spreminjal razpoloženje,« se spominja.
Čeprav so te zgodbe pogosto težke in temačne, Volčičeva verjame, da imajo pomembno družbeno vrednost. Njena želja ni strašiti, temveč razložiti. »Moja velika želja je prikazati te težke zgodbe, a na način, da bomo v družbi gradili, ne pa samo strašili.«
Zato je pred svoj mikrofon povabila tudi strokovnjake – kriminaliste, policiste, forenzike, tožilce, kriminologe, psihologe in psihiatre. Prav ti sogovorniki pomagajo razstaviti zgodbe na delce, ki razkrivajo, kako se nasilje začne – in kje bi se morda lahko tudi ustavilo. Zanimiv del bo tudi pogled v preteklost, ki se prepleta s sedanjostjo. Nekatere zgodbe bodo dobile epilog šele zdaj, druge pa bodo odprle nova vprašanja. Med aktualnimi pogovori je tudi srečanje s pedagogom, ki že več kot 30 let dela v slovenskih zaporih na Dobu in je v času prestajanja kazni tam srečal tako Silvo Plut kot Metod Trobec.
