Če se po jutru dan pozna, potem letos v piranski občini ne bodo dosegli še ene rekordne turistične sezone. V prvih štirih mesecih so v občini ustvarili dva odstotka manj prenočitev. Kaj je dobra sezona, postaja sicer vse bolj relativno vprašanje. Verjetno bi bil za spoznanje manjši obisk in večji zaslužek celo največji napredek. Toda ne glede na nekoliko šibkejšo prvo tretjino turističnega leta vstopa portoroški turizem v glavno sezono občutno bolje opremljen in s kakšno zvezdico več. Izboljšave sicer ne pomenijo revolucionarnih premikov, govorijo pa, da se da, da je mogoče marsikaj popraviti in izboljšati. Samo potruditi se (in malce upati si) je treba. Primerov dobre prakse je enostavno premalo.
Napovedovanje uspešnosti turistične sezone se morda zdi prazna fraza, a ni čisto tako. Vsak količkaj prekaljen gospodar v turizmu mora vsaj približno vedeti, kaj ga čaka, koliko truda mora vložiti, kaj narediti, koliko delavcev zaposliti, koliko in katerih surovin nabaviti, kakšne cene postaviti …, če hoče poskrbeti, da bo posel tekel.
Glede na razmere v svetu smo pričakovali, da bi tudi v slovenske obmorske kraje lahko prišel kak turist več kot sicer. Na prvem mestu je letos opazen premik dosegla skupina Hoteli Metropol, ki je v prenovo Hotela Lucija investirala 10 milijonov evrov in ga iz kategorije treh premaknila v kategorijo štirih zvezdic. To družbi omogoča višje cene, napoveduje daljšo sezono in s tem boljši zaslužek. To je poglavitna, ne ravno lahko dosegljiva strategija, ki si jo že vsaj 30 let postavljajo tudi drugi portoroški hotelirji.
Letos imajo v Hotelih Metropol poleg prelomne naložbe v prenovljeni hotel še to srečo, da jim je Občina Piran tako rekoč pred vrati dokončala obsežno prenovo in ureditev novega Športnega parka Portorož, v katerem je sicer manj teniških, vendar več drugih igrišč. Novost je tudi povsem prenovljen teniški stadion, kjer so uredili centralno igrišče na peščeni podlagi (doslej je bilo na umetni masi), na katerem so že priredili nekaj pomembnih turnirjev. Ob kritiki občine, da je preplačala teniška igrišča in se zunaj seznama nujnejših prioritet lotila drage prenove, je treba priznati, da imajo zdaj gostje na voljo več rekreativnih možnosti in da prenovljen športni park deluje veliko bolj urejeno od tistega, za katerega je v preteklosti slabo skrbela skupina Terme Čatež.
Pohvale za plažo Portorož
Poseben dosežek predstavlja ureditev tretjine obalnega pasu centralne plaže v Portorožu, na kateri že dolgo – kakšnih 18 let – niso dosegli tako korenite izboljšave kopališča kot letos. In to na delu, ki je bil doslej še najslabše izkoriščen, morje pa na več načinov neprijazno in slabo dostopno za kopalce. Z nasutjem velike količine belega proda so ustvarili novo, zelo uporabno površino plaže, ki olajša dostop v morje. Na tej prijaznejši in čistejši površini je mogoče sedeti, ležati in se igrati. Tam, kjer so doslej valovi dvigovali mivko in mulj ter kalili vodo, se zdaj morje zdi čistejše in bistrejše. Poteza s prodom zasluži pohvalo, saj je opazno izboljšala in celo povečala plažno površino. Kljub posameznim pomislekom, da rečni prod ne sodi na to plažo. Ljudje pri teh pomislekih ne upoštevajo, da so mivko na to plažo dovažali že pred sto leti od drugod in da to v večjih količinah počnejo tudi zdaj vsakih nekaj let. S prodom so na podoben način polepšali in izboljšali še dve piranski plažici. Če bi Okolju Piran v prihodnjem letu uspelo postaviti vsaj nekaj ravnih kamnitih blokov v valobranu okoli Punte in s tem doseči, da bi skale igrale dvojno funkcijo – poleg varovanja pred valovi tudi uporabnost za ljudi –, potem bi vodstvo komunalnega podjetja zaslužilo priznanje za pomemben kakovostni preskok v razmišljanju o prijaznejšem Piranu.
Med pohvalne korake sodi tudi prenova portoroškega gostinsko-trgovskega centra Ljubljana. Pohvalo je treba izreči s pridržkom. Najprej zato, ker je bil zadnjih 20 let ta lokal velika sramota kraja. Drugič zato, ker ni mogoče pozabiti, da je Istrabenz Turizem, nekdanji lastnik Ljubljane (in Lida), po – milo rečeno – precej nenavadni poti prodal objekte in da so Portorožani enkrat že nasprotovali selitvi igralnice v prostor, kjer prostorski dokumenti tega ne predvidevajo. Če na zgodovino in vse te okoliščine pozabimo ter upoštevamo, da sredi domnevno mondenega turističnega kraja ni več cenenega kebaba in pretiranega kiča, potem je prenovljeni gostinski in trgovski objekt sredi Portoroža napredek, lepa pridobitev in izboljšava. Odprto vprašanje ostaja, ali bodo v nove prostore na strehi Ljubljane res umestili dejavnost, ki tja ne sodi, kaj bo z igralnico in do katere mere bodo v lokalih ob morju še naprej parali ušesa z neprimernim, elektronsko-kičastim in nesprejemljivim hrupom, ki mu nekateri pravijo glasba (ali zabava).
Bolj je urejena tudi Fiesa
Napredek predstavlja tudi ureditev Fiese, ki je postala bolj zelena, vsaj v enem delu bolj urejena in čista. Posebej pohvalne so nove sanitarije ter umik potapljaškega centra iz prve vrste ob morju. Vprašanje je, kdaj bodo umaknili še druge barakarske gostinske ponudnike in poskrbeli za bolj avtohtoni domači gostinsko-kulinarični utrip. V Fiesi so doslej prepogosto uspevali tisti, ki so si prostor znali vzeti. Vendar so razumljive tudi kritike na račun pretiranega poseka dreves in novih betonskih posegov. Še bolj kot razprave o takšni ali drugačni travi, takšnem ali drugačnem drevju, kamnitih potkah in klopeh bi se morali v Fiesi vprašati, kje je meja obiska. Koliko avtomobilov je mogoče še stlačiti v zeleno dolinico? Ali je dovolj sanitarij? Zakaj ni že zdavnaj načrtovane garažne hiše ali poleti vsaj rednega in učinkovitega javnega prometa za Fieso? Torej: kje je meja, ki jo še lahko sprejmeta obala in morje v takem naravnem okolju, kot je Fiesa? Zgornja meja sprejemljivosti, izkoriščenosti in zasedenosti prostora je vprašanje, ki si ga mora postaviti vsako urejeno okolje. Uravnavanje števila obiskovalcev je ena od tem, ki je lokalna skupnost še ni dojela kot naloge pri uresničevanju strategije kakovosti ponudbe.
Meja med stanovanji in turizmom, med stacionarnimi in dnevnimi gosti
Neverjetno se zdi, da je celo država sprejela zakonodajo, s katero bi omejila oddajanje zasebnih turističnih stanovanj in sob v turističnih krajih, kjer trdo garajo za stacionarne turiste. Dosedanja državna politika je ocenila, da bo na ta način prisilila lastnike nepremičnin, da jih bodo oddajali v dolgoročnejši najem. Tak zakon je seveda že v izhodišču v konfliktu s prizadevanji vseh turističnih krajev. Na področju oddajanja zasebnih nepremičnin turistom je seveda veliko nereda. Upravičeni so tudi pomisleki, da ponekod v stanovanjskih soseskah običajne stanovanjske bloke spreminjajo v turistična naselja. Hotelov ne bi smeli spreminjati v stanovanja, prav tako ne bi smeli stanovanjskih blokov spreminjati v hotele. Za urejanje teh dilem bi potrebovali jasne predpise, ki urejajo oddajanje zasebnih stanovanj. Vendar to sploh ni bil cilj spornega zakona v državi, ki se šteje za turistično napredno.
Minule dni so izolski svetniki razpravljali o Turistični strategiji slovenske Istre. Zagotovo pa v strategiji ni ponujenih rešitev, s katerimi bi uravnavali konflikt med stacionarnimi gosti – torej tistimi, ki v teh krajih prebivajo – in dnevnimi obiskovalci, ki za kratek čas čez mero obremenijo prostor. Če bi hoteli več dnevnih gostov, bi morali zanje tudi poskrbeti – na primer zgraditi garažne hiše ter urediti kopalne in druge površine.
Več kopaliških površin bi lahko imeli ob nekdanji obalni cesti med Koprom in Izolo. Država je ta prostor že pred 11 leti prepustila občinama. O urejanju vsebin na tej obali je bilo podanih že na desetine predlogov, občini pa te dragocene kilometre urejata prepočasi.
Premalo za kolesarje in nič za potniško pomorsko linijo
V piranski občini so za padel in druge športe namenili lepo število milijonov, precej manj pozornosti pa namenili kolesarskim stezam. Razpoložljivih kolesarskih poti je občutno premalo za vse, ki bi se radi peljali s kolesom. Občinske službe so sicer začasno naredile nekaj reda s tem, da so na prometnice zarisale kolesarske koridorje. Toda to bi morala biti zgolj začasna rešitev, ki bi morda zadoščala za nekaj let, dokler ne uredijo dolgoročnejše. Na igriščih za padel igra vsak dan po nekaj deset igralcev, skozi občino pa se dnevno pelje več tisoč kolesarjev. Vozijo se po pločnikih, po kampu, po predelih, ki jih uporabljajo tudi pešci, motoristi, skuteristi, uporabniki skirojev, rolkarji, starši z vozički in sprehajalci psov. Kolesarjenje je v piranski občini resen izziv. Portorožu očitno manjka še vsaj ena garaža, da bi umaknili avtomobile vsaj z dela promenade. Na cesto, kjer so zdaj parkirani avtomobili, pa bi lahko preselili kolesarje.
Škoda je tudi, da je Hotel Palace že odslovil verigo Kempinski, evropskim gostom manj znana azijska hotelska veriga pa prihaja šele prihodnje leto. Največja hotelska podjetja v občini Piran letos ne bodo predstavila nobene večje novosti. Hoteli Bernardin so nekoliko uredili plažo, Hoteli LifeClass in Hotel Palace bodo hotele prenavljali drugo leto. Hotel Piran, občina Izola in občina Koper letos ponujajo malo novega. V Kopru bodo do glavne sezone verjetno obnovili kopališče Žusterna, ki so ga začeli urejati že lani. Tudi redne ladijske linije za potniški promet med obalnimi kraji letos občine in država niso finančno podprle, zato je v doslej znani subvencionirani obliki ne bo. Naj raje ne preverjajo v arhivih, koliko potniških ladijskih linij je premogel Portorož pred sto leti. Ne razumejo, da je turistična ponudba sestavljena iz takih »malenkosti«.
Novosti letos čakajo turiste predvsem v piranski občini. Na večje razvojne korake pa še vedno čakajo kraji zunaj Portoroža. Portorož je steber – kaj pa vsi ostali?
