Po pojasnilih Morska biološka postaja Piran je v zadnjih letih ob slovenski obali najpogostejša rebrača Mnemiopsis leidyi, invazivna vrsta, ki je v severnem Jadranu stalno prisotna šele od leta 2016.
Strokovnjaki pojasnjujejo, da rebrača najverjetneje izvira z vzhodne obale Združenih držav Amerike, v Jadransko morje pa naj bi prispela z balastnimi vodami ladij. Čeprav jo pogosto zamenjujejo za meduzo, gre pravzaprav za rebračo oziroma želatinoznega planktonskega organizma.
Letos so raziskovalci zaznali tudi nekoliko več kompasnih meduz kot v preteklih letih. Kljub temu poudarjajo, da se te pojavljajo predvsem posamično in ne v velikih skupinah oziroma »oblakih«, kakršne lahko opazujemo pri uhatem klobučnjaku. Zato razloga za preplah ni.
Kako ravnati, ko nas opeče?
Med vrstami, ki jih trenutno beležijo v slovenskem morju, lahko pekoč ožig povzroči predvsem kompasna meduza. Kopalcem svetujejo, da se ji med plavanjem izognejo in se je ne dotikajo.
V primeru stika z meduzo oziroma ožiga je treba morebitne ostanke lovk previdno odstraniti s plastično kartico ali podobnim pripomočkom. Če se pojavi močnejša alergijska reakcija ali druge zdravstvene težave, je priporočljiv obisk zdravnika.
Ali lahko zaradi vse višjih temperatur morja v prihodnje pričakujemo več meduz? Na Morski biološki postaji opozarjajo, da povezava ni tako preprosta. Ekologija meduz je zelo kompleksna in še vedno razmeroma slabo raziskana. Posamezne vrste se na spremembe temperature odzivajo različno – nekaterim, kot je morska cvetača, toplejše morje ustreza, drugim pa ne. Poleg temperature na njihovo številčnost vplivajo tudi razpoložljivost hrane, morski tokovi, plenilci in številni drugi dejavniki.
