Nekdo po prepiru pomisli: “Spet sem vse pokvaril.” Nekdo drug si reče: “Ljudje so nemogoči.” Tretji obupa nad sabo in nad drugimi.

In čeprav so se znašli v podobni situaciji, jo vsak od njih vidi popolnoma drugače. Zakaj? Ali svet res vidimo takšnega, kot je? Ali pa ga gledamo skozi očala, ki smo si jih nadeli že zelo zgodaj v življenju?

V transakcijski analizi govorimo o življenjskih pozicijah – temeljnih prepričanjih o sebi in drugih ljudeh. Večinoma se jih ne zavedamo, vendar močno vplivajo na naše odnose, samopodobo, odločitve in način, kako razumemo svet okoli sebe.

Ko vedno najprej okrivimo sebe

Poznate ljudi, ki se neprestano primerjajo z drugimi? Ki težko sprejmejo pohvalo, kritiko pa si zapomnijo za dolgo časa? Ki pogosto pomislijo, da so drugi boljši, uspešnejši ali bolj sposobni od njih? Takšni ljudje pogosto delujejo iz življenjske pozicije: Jaz nisem v redu. Ti si v redu.

Njihov notranji dialog je pogosto poln dvomov:

“Če bi bila drugačna, bi me imeli radi.”

“Drugi zmorejo. Jaz ne.”

“Nisem dovolj dobra.”

Posledica so pretirano prilagajanje, težave pri postavljanju meja in občutek, da morajo svojo vrednost vedno znova dokazovati.

Ko so za vse krivi drugi

Na drugi strani so ljudje, ki težave praviloma iščejo zunaj sebe. Če bi bili sodelavci drugačni. Če bi bil partner bolj razumevajoč. Če bi se drugi vedli pravilno.

Njihova življenjska pozicija je pogosto: Jaz sem v redu. Ti nisi v redu.

Pogosto jo prepoznamo po kritiziranju, obsojanju in iskanju krivca. Takšni ljudje imajo lahko občutek, da jih nihče ne razume in da so obkroženi z nesposobnimi ali nepravičnimi ljudmi. Toda občutek večvrednosti pogosto skriva nekaj bolj ranljivega – strah pred lastnimi napakami, bolečino ali nemočjo.

Ko izgubimo zaupanje vase in v druge

Najbolj boleča je življenjska pozicija: Jaz nisem v redu. Ti nisi v redu.

Takrat človek ne izgubi le zaupanja vase, temveč tudi v druge ljudi.

Pojavijo se misli:

“Nič nima smisla.”

“Z mano je nekaj narobe.”

“Ljudje so grozni.”

“Tako ali tako se ne bo nič spremenilo.”

Takšno doživljanje pogosto spremljajo umik, osamljenost in občutek brezupa. Ne gre za slabost ali značaj. Pogosto gre za posledico številnih razočaranj, izgub ali izkušenj, zaradi katerih človek ne verjame več, da bi lahko bilo drugače.

Obstaja tudi drugačna možnost

V transakcijski analizi velja za najbolj zdravo življenjsko pozicijo: Jaz sem v redu. Ti si v redu.

To ne pomeni, da smo popolni. Ne pomeni, da se z vsemi strinjamo. Ne pomeni, da nikoli ne naredimo napake. Pomeni nekaj veliko bolj preprostega. Da verjamem, da imam vrednost. In da jo imaš tudi ti. Lahko se ne strinjava. Lahko se razočarava drug nad drugim. Lahko narediva napake. Toda oba ostaneva človeka, vredna spoštovanja. Prav iz te pozicije nastajajo najbolj zdravi odnosi – s partnerjem, prijatelji, sodelavci in tudi s samim seboj.

Nataša Fajon je ustanoviteljica zavoda Eyestalk – psihoterapevtsko usmerjeno svetovanje, kjer se med drugim posveča temam odnosov, samopodobe in čustvene odpornosti. Več vsebin najdete na blogu Eyestalk.

Nihče ni ves čas v eni sami poziciji

Pomembno je vedeti, da življenjske pozicije niso etikete. Nihče ni ves čas v eni sami. Lahko smo v službi prepričani, da nismo dovolj dobri. Doma kritiziramo partnerja. Ob najboljšem prijatelju pa se počutimo sprejete in varne. Življenjske pozicije so predvsem načini, kako smo se naučili preživeti in razumeti svet. Dobra novica pa je, da niso dokončne.

Morda osebna rast ne pomeni, da postanemo popolni. Morda pomeni, da vedno znova najdemo pot nazaj do prepričanja: