Spor med podjetjema Airbus in Dassault je bil tako oster, da je kljub posredovanju politike in vlad obeh držav projekt propadel. Interesi so bili premočni. Države so v resnici ščitile svoje proizvajalce. Vprašanja, kdo bo vodil projekt, kdo bo imel na koncu največ koristi, pa tudi vprašanje, ali naj bo letalo prilagojeno za uporabo jedrskega orožja, kot so želeli Francozi, čemur so Nemci nasprotovali, so pripeljala do klavrnega zaključka. Gre za nazoren primer tega, zakaj je morda zamisel o nekakšni skupni evropski obrambi, kaj šele vojski, vsaj za zdaj le iluzija.
V zadnjih nekaj letih, po napadu Rusije na Ukrajino in po vse večjih pomislekih ameriškega predsednika Trumpa, grajah, prepirih z Evropo, zahtevah, grožnjah, da Evrope ne bo branil, pa celo namigih, da bi si prisvojil kakšen njen del (Grenlandijo), se je Evropa začela resno ukvarjati s tem, da bo morda morala sama skrbeti za svojo obrambo.
Ena izmed velikih težav so prav velika nesoglasja, kakršno se je pokazalo pri propadlem projektu bojnega letala. Ta seveda niso nič novega, že leta 1954 je denimo Francija zavrnila sodelovanje v evropski varnostni skupnosti.
Ko gre za vojsko in vojaške zmogljivosti, nam ne manjka znanja, ampak povezovanja, poudarjajo vojaški strokovnjaki, kot je profesorica Jelena Juvan. Evropa lahko, če računamo čez palec, zbere okoli milijon in pol vojakov. Problem je le, da pri tem ni govora o kakšni skupni evropski vojski.
Evropski komisar za obrambo Andrius Kubilius je predlagal ustanovitev stalne skupne evropske vojaške sile, ki bi štela okoli 100 tisoč vojakov, kar naj bi zmanjšalo odvisnost od ZDA. Pri tem se odpira več vprašanj kot odgovorov.
Kdo bi to vodil – Nemčija, Francija ali morda Poljska, ki za vojsko nameni največ denarja v Evropi? Kaj bi bilo z Irsko, Avstrijo, ki imata status nevtralnih držav? Kdo bi tej sili poveljeval, kako bi se vojska rekrutirala, bi to povsod pomenilo uvedbo obveznega naborništva?
Raziskava Gallupa iz leta 2024 v 45 državah je sicer pokazala, da bi se v Nemčiji, Španiji, Italiji borilo le 14 odstotkov ljudi. Največ na Poljskem in v Litvi pa še tam manj kot polovica. Seveda je tako, ko je mir, številke bi bile nedvomno drugačne v primeru izbruha spopadov ali vojne.
Ni samo veselje do vojskovanja problem. Za zdaj so večina tehnologije, sateliti, informacije in poveljniška struktura še povsem ameriški, nihče izmed evropskih generalov trenutno nima izkušenj z vodenjem formacij, večjih od brigade.
Tudi v Evropskem parlamentu so predlogi za Evropsko obrambno unijo s skupnim odločanjem in silami za hitro posredovanje. Med pobudniki je tudi slovenski poslanec Matej Tonin, za zdaj pa, kot kaže, ideja še nima pravega zagona.
Naj bi pa EU v prihodnjem finančnem planu do leta 2030 namenila okoli 800 milijard evrov za obrambne namene. Za ZDA je to še vedno bolj drobiž, njihov letni vojaški proračun je šel že čez tisoč milijard dolarjev.
Američani za zdaj to precej pokorno prenašajo. Reže se jim vse ostalo – od denarja za socialo, zdravstvo, šole in hrano –, pa se temu ne upirajo pretirano, očitno so jih prepričali v druge vrednote.
Bo tako tudi v Evropi, kjer se sicer že nekaj časa kar uspešno gradi občutek vse večje zunanje ogroženosti in kjer se tudi ustvarja vtis, da Evropa tehnološko že tako zaostaja, da jo lahko reši le pospešena militarizacija? Po drugi strani pa imajo v Evropi socialna država, javno zdravstvo, javno šolstvo in infrastruktura vendarle precej bolj utrjen položaj.
Na koncu je vedno vprašanje, kdo bo to plačal. Kakšnih skrivnosti tukaj ni. Kot je že napovedalo več visokih predstavnikov, bo pač treba malo stisniti pas. Rezalo se bo, kot vedno, pri najšibkejših, pa pri stvareh, ki se ljudem zdijo, vsaj dokler jim ne odtrga strehe nad glavo, popolnoma brez veze, na primer okoljskih ukrepih. Pa pri sociali, pri denarju za kmete in pri kohezijski politiki, torej denarju, neposredno namenjenemu za pomoč manj razvitim območjem.
OECD, Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj, je nedavno objavila priporočila za Slovenijo. Med drugim predlaga omejitev stroškov za pokojnine, ukinitev božičnice ter obdavčitev malice in povračila stroškov prevoza na delo, vse zaradi, kot pravijo, konsolidacije javnih financ in tudi zahtev po višjih obrambnih stroških.
Redko kdo sploh pomisli, da obstaja še druga možnost: da bi prek poštenih davkov več prispevali najbogatejši. (Da se da, je dokazal newyorški župan Mamdani, ki je uspel v nekaj mesecih v veliki meri z davkom na drugo luksuzno nepremičnino za 12 milijard zmanjšati proračunsko luknjo.) A to je prej izjema kot pravilo. Pri nas bi ob takšnih predlogih hitro slišali očitek, da smo lastnikom druge, tretje nepremičnine ali nove jahte zgolj nevoščljivi. Sicer pa vzeti bogatim že od Robina Hooda naprej velja za nekakšen zločin.
Alenka Arko
