Kari Ožbot Koren je iz Kopra. Mlad je, letnik 2002. Odraščanje v dvojezičnem okolju je zaznamovalo njegovo življenje in ponosen je na to, da je Istran. Je študent četrtega letnika italijanistike na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem (po starem sistemu 4 + 1). Jezikoslovje je njegova strast, radovednost pa njegova življenjska drža. Italijanščino se uči od prvega razreda osnovne šole, kasneje so se ji pridružili angleščina, nemščina, francoščina, španščina, sam pa se je učil tudi portugalščine, švedščine, rusčine in češčine, nazadnje je na fakulteti spoznal latinščino, ki mu je še dodatno odprla pogled na vse romanske jezike. Jeziki ga privlačijo kot sredstvo sporazumevanja in kot dragocen način razumevanja ljudi in sveta.
»Bolj kot spoznavaš jezike, bolj ugotavljaš, kako raznolik in hkrati povezan je svet. Radovednost je ena najpomembnejših človekovih lastnosti,« pravi. Odraščanje v Istri je pri tem odigralo pomembno vlogo. Že zgodaj se je navadil prehajati med jeziki, narečji in kulturami: »Zadnja leta berem samo v italijanščini, v mojem življenju ima povsem enakovredno vlogo kot slovenščina. Zelo sem navezan na slovensko-istrsko in italijansko-tržaško narečje. Popoln pogovor je zame mešanica vseh teh štirih idiomov, tako prevajanje ni potrebno, lahko samo govorimo.« Radovednost ga je vodila tudi na študijsko izmenjavo v Italijo.
LETO POD VEZUVOM
Ko je iskal univerzo za Erasmus izmenjavo, je vedel, da želi oditi v okolje, kjer bo italijanščina del vsakdana. Izbral je Neapelj, eno najstarejših in najbolj posebnih italijanskih mest: »Sever Italije dobro poznam. Želel sem nekaj drugačnega. Neapelj me je pritegnil zaradi zgodovine, kulture, ljudi in seveda kulinarike.« V mesto pod Vezuvom je prišel za celo študijsko leto. Obiskuje Università degli Studi di Napoli Federico II, eno največjih evropskih univerz z okoli 80.000 študenti. Že prvi dnevi so pokazali, kako drugačen je njihov študijski svet od našega. Že pred odhodom je sodeloval v več mednarodnih projektih in krajših Erasmus izmenjavah. Med drugim je sodeloval pri projektu treh evropskih univerz ter pri pripravi priročnika za učenje italijanščine kot tujega jezika.
Tovrstne izkušnje so mu dale samozavest za daljše bivanje v tujini, a priznava, da je leto dni v mestu z več milijoni prebivalcev vseeno nekaj povsem drugega. Na predavanjih predmetov, ki jih posluša v Neaplju, je bilo včasih tudi po več kot sto študentov. Tam predavanja niso obvezna, profesorji pa večinoma predavajo frontalno, brez večje interakcije s študenti. Če je na Fakulteti za humanistične študije v Kopru osebni stik nekaj samoumevnega, ga je v tako velikem sistemu precej manj. Kljub temu pa je izkušnja pozitivna: »Profesorji in študenti so me lepo sprejeli in me kot Erasmus študenta ne obravnavajo drugače kot domače študente.«
MESTO, KI NIKOLI NE UTIHNE
Neapelj ga je očaral, a tudi presenetil. Je mesto nasprotij, kjer si kaos in lepota podajata roki: »Prometa ne zmanjka nikoli. Cestni predpisi so bolj priporočilo kot pravilo, hupanje pa nekakšna stalna zvočna kulisa mesta.« Smeti, hrup in gneča so del vsakdanjika, čeprav je mesto veliko bolj čisto kot nekoč. Včasih Karija zbudi ognjemet, drugič glasno praznovanje na ulici. Prvi večer v Neaplju je bil prepričan, da sliši streljanje, potem pa je ugotovil, da nekdo zgolj praznuje rojstni dan. Posebej zanimive so lokalne verske procesije, ki še danes živijo v mestnih četrtih. Ko skozi ulice potuje kip Marije, se ustavi celo promet, takrat vozniki pozabijo na hitenje in običajno kršenje prometnih pravil.
Za Neapelj še vedno velja stereotip o nevarnem mestu, a Kari ga ne doživlja tako. Nasprotno. V mestu čuti varnost, veliko prisotnost policije in vojske, predvsem pa je spoznal ljudi, ki so ga prepričali s svojo neposrednostjo in toplino: »Neapeljčani te hitro sprejmejo medse. Pogovor se lahko začne v vrsti za kavo, na avtobusu ali v trgovini. Ljudje so odprti in zelo radi poklepetajo.« Presenetilo ga je tudi, kako drugače ljudje gledajo na svet. V pogovorih je opazil, da so morda bolj osredotočeni na lokalno okolje in manj na širšo evropsko sliko. Slovenci smo bolj odprti navzven, bolj pozorni na dogajanje zunaj svojih meja.
OKUSI, ZARADI KATERIH SE VRAČAŠ
»Pizza v Neaplju in pizza v Sloveniji sta po mojem dve različni jedi, ki si zgolj delita isto ime.« Skrivnost je v sestavinah, tradiciji in spoštovanju lokalnega okolja. Neapeljčani prisegajo na načelo »a chilometro zero«, uporabljajo predvsem sestavine iz bližnje okolice. Poleg znamenite pice so ga navdušile številne testeninske jedi, ulična hrana in sladice – sfogliatella, babà, pastiera in druge dobrote so postale del njegovega vsakdana. »Vračal se bom že zaradi hrane,« se pošali in doda: »Hrana v Neaplju je veliko več kot zgolj prehrana. Je del identitete, način druženja, ki povezuje ljudi vseh generacij. Prav ob skupnih obrokih je najbolje spoznaval mesto in njegove prebivalce.«
DOM VIDIŠ DRUGAČE
Jeseni se Kari vrača na magistrski študij italijanistike v Koper. Njegove poti za prihodnost so odprte: morda poučevanje, morda delo v evropskih institucijah, morda celo diplomacija.
Največ, kar mu je dala študijska izmenjava, pa ni povezano z ocenami ali opravljenimi izpiti: »Odnesel bom ogromno znanja, predvsem pa izkušnjo življenja v drugačnem okolju. Takšne stvari človeka spremenijo. Največja vrednost izmenjave ni v akademskem znanju. Življenje v drugem okolju človeka prisili, da postane bolj samostojen, prilagodljiv in odprt. Nauči te sprejemati drugačnost in razumeti, da obstaja mnogo različnih načinov, kako živeti. Takšne izkušnje odprejo pogled na svet. Ko se vrneš domov, nisi več isti človek kot ob odhodu. Ostaneš povezan s svojim krajem, hkrati pa spoznaš, da je svet veliko večji in bolj zanimiv, kot si si predstavljal.«
Zdaj Slovenijo vidi drugače kot pred odhodom: »Ne zavedamo se vedno, v kakšnem raju živimo. Ko nekaj časa preživiš drugje, začneš bolj ceniti stvari, ki se ti zdijo doma samoumevne.«
