Filmi in kriminalne serije so nas naučili skoraj univerzalne podobe lažnivca: pogleda stran, postane nemiren, začne mencati ali se dotikati nosu. Težava je, da se lahko popolnoma enako vede tudi človek, ki je prestrašen, pod stresom ali mu je preprosto neprijetno.

Zato posameznega giba ali vedenja ne moremo uporabljati kot dokaz, da nekdo laže.

Podobna previdnost velja za poligraf oziroma tako imenovani detektor laži. Ta namreč ne zaznava laži same, temveč meri nekatere fiziološke spremembe, denimo dihanje, srčni utrip in potenje. Telesni odziv pa še ne pomeni nujno zavajanja.

Laganje od možganov zahteva precej dela

Bolj zanimiv pristop k prepoznavanju zavajanja zato izhaja iz tega, da je lahko laganje miselno zahtevnejše od pripovedovanja resnice.

Človek, ki si zgodbo izmišljuje, mora namreč paziti na več stvari hkrati. Zapomniti si mora, kaj je že povedal, skrbeti, da se njegove izjave med seboj ne izključujejo, odgovarjati na nova vprašanja in pogosto hkrati razmišljati o tem, ali deluje dovolj prepričljivo.

Če je bila laž pripravljena vnaprej, je lahko začetna pripoved celo zelo tekoča. Težje pa postane, ko sogovornik začne postavljati vprašanja, na katera se oseba ni mogla pripraviti.

Prav na tem temelji tako imenovani kognitivni pristop k odkrivanju zavajanja.

Nepričakovana vprašanja lahko spremenijo pogovor

Namesto vprašanja, ki omogoča preprost odgovor z »da« ali »ne«, lahko človeka prosimo, naj dogodek podrobneje opiše.

Kdo je bil še tam? Kaj se je zgodilo tik pred tem? Kje je kdo stal? Kaj se je zgodilo pozneje? Katere podrobnosti bi lahko potrdil nekdo drug?

Pomembna niso samo morebitna protislovja. Zanimivo je tudi, koliko preverljivih informacij človek spontano ponudi.

Nekdo, ki opisuje resnični dogodek, lahko omeni ljudi, kraje ali druge okoliščine, ki jih je mogoče preveriti. Človek, ki zgodbo izmišljuje, pa ima lahko razlog, da je pri takšnih informacijah previdnejši – saj lahko prav preverljiva podrobnost razkrije, da se nekaj ni zgodilo tako, kot trdi.

Prosite ga, naj zgodbo pove še enkrat

Zanimiva je tudi ponovitev pripovedi.

Pri resničnem spominu pripoved ni nujno vsakič popolnoma identična. Človek se lahko ob ponovnem pripovedovanju spomni dodatne podrobnosti ali kakšno okoliščino opiše nekoliko drugače.

To samo po sebi še ne pomeni, da laže.

Nasprotno: človek, ki si je pripravil izmišljeno zgodbo, se lahko zelo previdno drži istega jedra pripovedi, ker se želi izogniti protislovjem.

Zato pri presojanju verodostojnosti ni smiselno pričakovati, da mora biti resnična zgodba ob vsaki ponovitvi dobesedno enaka.

Kaj pa pripovedovanje zgodbe od konca proti začetku?

Ena najbolj znanih tehnik kognitivnega pristopa je precej nenavadna: človeka prosimo, naj dogodek opiše v obratnem časovnem zaporedju.

Namesto:

»Prišel sem domov, odložil stvari, nato sem šel v kuhinjo …«

bi moral začeti pri koncu in se postopoma vračati proti začetku.

Takšna naloga poveča miselno obremenitev. Raziskave so pokazale, da lahko v določenih okoliščinah zaradi tega postanejo razlike med resničnimi in izmišljenimi pripovedmi bolj opazne.

Toda tu je potrebna previdnost.

Težave pri pripovedovanju zgodbe nazaj niso dokaz laži. Naloga je zahtevna tudi za človeka, ki govori resnico, rezultati raziskav pa niso tako zanesljivi, da bi lahko tehniko uporabljali kot nekakšen domači detektor laži.

Čarobnega znaka, ki bi izdal lažnivca, ni

Če želite ugotoviti, ali vam nekdo govori resnico, je zato precej bolj smiselno poslušati vsebino njegove pripovedi kot iskati en sam sumljiv gib.

Postavljajte odprta in nepričakovana vprašanja, prosite za podrobnosti ter bodite pozorni na informacije, ki jih je mogoče preveriti.

Predvsem pa se izogibajte hitrim sklepom.

Prekrižane roke ne pomenijo laži. Pogled vstran ne pomeni laži. Nemir prav tako ne. Tudi zmedenost pri zahtevnem vprašanju sama po sebi ne pomeni, da ste nekoga ujeli pri zavajanju.

Človeško vedenje je preveč zapleteno, da bi obstajal en sam zanesljiv znak laži. Če pa želimo preveriti verodostojnost zgodbe, so lahko premišljena vprašanja precej uporabnejša od opazovanja tega, kam je človek obrnil pogled.