Triglav je za Slovence mnogo več kot najvišja slovenska gora. Je simbol, cilj, ki si ga vsako leto zastavijo številni planinci, in za marsikoga tudi nekaj, kar naj bi moral vsaj enkrat v življenju osvojiti. Toda množičnost obiskovanja ne spremeni dejstva, da ostaja visokogorje, kjer ima lahko že ena napačna odločitev ali korak hude posledice.

Na to so po nedeljski tragediji opozorili tudi člani Gorske reševalne službe Bohinj.

O nesreči na grebenu med Triglavom in Malim Triglavom so bile pristojne službe obveščene ob 16.21. Planinec je zdrsnil oziroma omahnil z območja blizu vrha in po padcu obstal na skalni polici. Poškodbe so bile tako hude, da mu ni bilo več mogoče pomagati.

Meglice so reševalcem puščale le kratka časovna okna

Razmere so reševalno akcijo močno otežile. Južno ostenje Triglava so prekrivale meglice, ki so steno izmenično zakrivale in razkrivale.

Posadki helikopterja Slovenske vojske je kljub temu uspelo na vrh prepeljati pet gorskih reševalcev z opremo. Dva sta se nato spustila do skalne police, kjer je po padcu obstal planinec.

Ko se je za nekaj trenutkov odprlo dovolj prostora za varen dostop, je posredovala še posadka helikopterja Slovenske policije. Ponesrečenega planinca so dvignili iz stene in ga prepeljali v dolino, s čimer je bil reševalcem prihranjen izjemno zahteven transport po steni.

Prijatelj je nesrečo videl

Posebej težka je bila tragedija za planinčevega prijatelja, ki je bil priča nesreči. Z nevarnega območja ga je na varno pospremil gorski vodnik Gregor Kofler, medtem ko so se reševalci lahko v celoti osredotočili na delo v steni.

Toda z zaključkom intervencije se takšna zgodba ne konča za vse, ki pri njej sodelujejo.

Bohinjski gorski reševalci so razkrili, da je bila v nedeljski akciji večina istih reševalcev, ki so se s smrtjo v gorah srečali že dva dni prej.

»Te dni nam z žalostnimi dogodki res ni prizanešeno,« so zapisali.

»Samo mi vemo, kakšen vihar v takih trenutkih divja v naših glavah«

Njihov zapis zato ni le poročilo o še eni intervenciji na Triglavu.

Je tudi redek vpogled v breme ljudi, ki se ob klicu na pomoč odpravijo v steno, ne da bi vedeli, kaj jih tam čaka. Reševalci priznavajo, da se vsak od njih s srečanjem s smrtjo spoprijema na svoj način. Pomaga jim predvsem to, da ostajajo povezani.

“Triglav je simbol. Simbol slovenstva. Mogočnež, ki vse od leta 1778 nemo opazuje, kako si ga leto za letom drzne osvojiti vse več ljudi. Zakaj je temu tako? Je to zaradi tiste znane češ, da nisi pravi Slovenec, če nisi bil vsaj enkrat gor? Morda zaradi novodobnih vplivnežev, ki težavnost vzpona na to našo sveto goro že skorajda oskrunjajo? Ali trume osvajalcev privabljajo lepe fotografije iz turističnih katalogov? Mi o tem ne želimo in niti nočemo ugibati. Želimo si zgolj to, da Triglav ne bi vsako leto k sebi poklical nekaj življenj,” so začeli svoj ganljiv zapis.

V nekaj stavkih so tako opozorili na plat gorskega reševanja, ki je v poročilih o nesrečah pogosto skrita. Za podatki o helikopterjih, vrvni tehniki in številu sodelujočih so ljudje, ki prihajajo na pomoč tudi takrat, ko vedo, da se bo morda njihovo delo končalo s prizorom, ki ga ne bodo preprosto pustili v gorah.

»Samo mi vemo, kakšen vihar v takih trenutkih divja v naših glavah,« so zapisali.

Tokrat so se s smrtjo srečali že drugič v nekaj dneh.

Ob koncu zapisa so svojcem umrlega planinca izrekli iskreno sožalje in jim zaželeli veliko moči pri soočanju z izgubo.