Kakšni so današnji srednješolci? So res manj vztrajni, bolj občutljivi, preveč navezani na telefone in brez jasnih ciljev, kot lahko pogosto slišimo med odraslimi? Ali pa jih presojamo z merili generacij, ki so odraščale v povsem drugačnih okoliščinah?
O mladih smo vprašali strokovne delavce, ki jih ne srečujejo le pri pouku, temveč tudi takrat, ko potrebujejo pogovor, pomoč ali usmeritev. Svoje izkušnje in opažanja so z nami delili Elizabeta Angelini, šolska svetovalna delavka na Gimnaziji Antonia Seme Piran, Anka Gogala, univerzitetna diplomirana psihologinja, ki že 26 let dela v šolski svetovalni službi in poučuje psihologijo na Gimnaziji Piran, ter Martin Spacal iz svetovalne službe Elektro in pomorske šole Portorož.
Njihovi pogledi niso v vsem enaki – tako kot niso enaki mladi, s katerimi se pri svojem delu srečujejo.
ODRAŠČAJO V DRUGAČNEM ČASU
»Težko bi rekla, da so današnji mladi boljši ali slabši od tistih pred desetimi ali petnajstimi leti – so pa zagotovo drugačni, ker odraščajo v drugačnem času,« pravi Elizabeta Angelini.
Pri svojem delu opaža, da so obremenjeni z različnimi stvarmi. Šola je samo ena od njih. Tu so še družbena omrežja, primerjanje z drugimi, odnosi, predstave o tem, kakšni bi morali biti, in negotovost glede prihodnosti. Ena od razlik je tudi ta, da se je danes težje preprosto odklopiti. Mladi so ves čas povezani in izpostavljeni najrazličnejšim informacijam.
Podobno ugotavlja Anka Gogala. Tudi sama današnjih srednješolcev ne želi opisovati z nekaj preprostimi oznakami, saj so razlike med njimi velike. V primerjavi z generacijami izpred desetih ali petnajstih let pa opaža predvsem večjo pripravljenost mladih, da spregovorijo o sebi, svojih čustvih in duševnem počutju.
»Veliko prej povedo, da nečesa ne zmorejo, da so preobremenjeni ali da potrebujejo pomoč,« pravi. To vidi kot pomembno spremembo.
Tudi Angelini ugotavlja, da dijaki lažje spregovorijo o težavah in poiščejo pomoč ter da je stigma, povezana s pogovorom o duševnem počutju, manjša.
Gogala ob tem svari pred prehitrimi sklepi, da je današnja generacija nujno bolj krhka ali da ima več duševnih težav kot prejšnje. Za takšne zaključke bi potrebovali podatke. Dejstvo, da se je o marsičem nekoč govorilo manj, še ne pomeni, da težav ni bilo.
ČE VIDIJO SMISEL, SE ZNAJO ZELO POTRUDITI
Pri odgovorih Angelini in Gogale se posebej zanimivo prepletajo opažanja o motivaciji. Današnji mladi želijo razumeti, zakaj nekaj počnejo.
Angelini pravi, da potrebujejo občutek, da ima tisto, kar počnejo, smisel. Če ga ne vidijo, jih je težje motivirati. Pogosteje vprašajo, zakaj je nekaj treba narediti, in želijo biti slišani. To je lahko za odrasle včasih naporno, priznava, vendar je v tem tudi nekaj zelo dobrega.
Gogala razmišlja podobno. Kadar mladi v nečem vidijo smisel, razumejo, zakaj nekaj počnejo, in imajo občutek, da lahko pri tem tudi sami nekaj soustvarjajo, so lahko »izjemno vztrajni in ustvarjalni«.
Zato se po njenem ne bi smeli vedno najprej vprašati, kako bomo mladostnika pripravili do tega, da bo nekaj naredil. Včasih se moramo vprašati tudi, ali smo mu dovolj dobro razložili, zakaj je nekaj pomembno.
To je precej drugačna slika od stereotipa o nezainteresiranem mladostniku, ki se mu ničesar ne ljubi.
Obe sogovornici hkrati poudarjata, da vsi šestnajst- ali sedemnajstletniki seveda ne vedo, kaj želijo početi v življenju. Nekateri imajo svoje cilje jasno začrtane in pri njihovem doseganju vztrajajo, drugi svojo pot še iščejo.
In prav slednje ni nekaj, kar bi morali razumeti kot težavo. »Včasih od mladostnika pričakujemo, da bo pri šestnajstih ali sedemnajstih letih že vedel, kateri poklic bo opravljal čez dvajset let,« pravi Gogala. Mladostništvo je navsezadnje tudi obdobje raziskovanja sebe in različnih možnosti.
POMORCI IZSTOPAJO: MORJE JIH ŠE VEDNO VLEČE
Nekoliko drugačno izkušnjo ima Martin Spacal, ko govori posebej o dijakih programa plovbni tehnik na Elektro in pomorski šoli Portorož.
Medtem ko po njegovem opažanju veliko dijakov še ne ve, kaj bodo počeli, ko odrastejo, pri bodočih pomorščakih vidi več usmerjenosti. V program prihajajo dijaki z določenimi ambicijami in cilji, predvsem pa jih še vedno zaznamuje svojevrstna privlačnost pomorskega poklica.
»Pomorci vseeno imajo še neko začaranost in si želijo pluti,« njihovo navdušenje opiše Spacal. Večino vidi kot entuziaste, ki imajo vsaj približno predstavo, v katero smer želijo.
Njegova izkušnja je tudi dober opomnik, kako previdni moramo biti, kadar govorimo o »današnji mladini«. Že znotraj iste generacije so lahko velike razlike glede na interese, okolje, izbrani izobraževalni program in življenjske okoliščine.
KO NI DOVOLJ BITI DOBER SAMO V ŠOLI
Ena izrazitejših skupnih tem v odgovorih obeh svetovalnih delavk je pritisk. Toda ta ne prihaja zgolj iz šole.
Angelini opozarja, da se današnji mladostnik skoraj neprestano primerja z drugimi. Na družbenih omrežjih vidi, kdo je uspešen, kdo je lep, kdo potuje, kdo ima dobre ocene in kdo je že nekaj dosegel. Hitro se lahko pojavi občutek, da sam zaostaja.
»Včasih se mi zdi, da imajo občutek, da morajo biti dobri čisto v vsem,« pravi. Uspešni v šoli, zadovoljni s svojimi odnosi in videzom, ob tem pa naj bi že zelo zgodaj vedeli, kaj bodo študirali in kaj bodo počeli v življenju.
Gogala pritisk opisuje kot večdimenzionalen. Dijak je lahko hkrati pod pritiskom zaradi šole, pričakovanj staršev, lastne predstave o uspehu, videza, družbenih omrežij, vrstniških odnosov in vprašanja prihodnosti.
Ob tem ugotavlja, da velik del tega pritiska prihaja od mladih samih, saj si pogosto postavljajo zelo visoke standarde. Težava zato ni vedno v tem, da jim odrasli govorijo »moraš biti uspešen«. Pojavi se lahko tudi takrat, ko mladostnik dobi občutek, da nikoli ni dovolj uspešen.
Na svetovalno službo prihajajo zaradi šolskega dela in ocen, težav z motivacijo, stresa, tesnobe, samopodobe in občutka preobremenjenosti, pa tudi zaradi prijateljstev, partnerskih odnosov in razmer v družini. Angelini omenja tudi skrbi, povezane s tem, kaj sledi po srednji šoli in ali bodo izbrali pravo pot.
Spacal med težavami dijakov posebej omenja finančne in družinske okoliščine ter ločitve staršev. Njegova izkušnja s pritiski je nekoliko drugačna: pri dijakih, s katerimi dela, šole ne vidi kot njihovega glavnega izvora. Tudi tu se pokaže, kako različne so lahko izkušnje mladih.
TELEFON: MOTNJA, ORODJE IN PROSTOR ODNOSOV
Če obstaja predmet, ki najbolj očitno ločuje odraščanje današnjih srednješolcev od mladosti njihovih staršev, je to najbrž pametni telefon.
Spacal pri dijakih opaža zelo močno navezanost nanj. Prepričan je, da bi mnogi odvzem telefona izjemno težko prenesli, pri tem pa omenja tudi pojem nomofobije – izraz za strah oziroma izrazito nelagodje ob nedostopnosti mobilnega telefona. S tem predvsem poudarja, kako pomemben del vsakdana dijakov je postal telefon.
Angelini opozarja, da telefoni mlade spremljajo praktično na vsakem koraku. Tudi ko so skupaj, pogosto vsak gleda v svoj telefon. Družbena omrežja lahko vplivajo tudi na samopodobo. Ob popolnih fotografijah in podobah uspešnih vrstnikov lahko mladostnik hitro dobi občutek, da je z njegovim življenjem nekaj narobe.
TODA TEHNOLOGIJA NI SAMO PROBLEM
»Mladi imajo danes dostop do ogromno znanja in informacij. Če jih znajo dobro uporabiti, je to lahko velika prednost,« pravi Angelini. Zato se ji zdi pomembneje mlade naučiti tehnologijo uporabljati na ustrezen način, kot pa jo zgolj kritizirati.
Gogala ob tem opozarja tudi na druge plati digitalnega sveta. Telefon je postal del njihovega vsakdanjega socialnega okolja: prek njega se učijo, iščejo informacije, ustvarjajo, komunicirajo in ohranjajo odnose. Za marsikaterega mladostnika je digitalni svet tudi pomemben prostor pripadnosti.
Težava se po njenem začne predvsem takrat, ko telefon začne določati našo pozornost namesto nas. Ob nenehnih obvestilih, vsebinah, primerjanju in potrebi po odzivu postane težje ostati sam s sabo, zdržati dolgčas ali vztrajati pri dejavnosti, ki ne ponuja takojšnje nagrade.
Zato namesto preprostega vprašanja »Je telefon dober ali slab?« ponuja drugo: »Kaj nam daje in kaj nam jemlje?«
ČESA ODRASLI POGOSTO NE VIDIMO
Med odgovori najdemo tudi opažanja o mladih, ki v javnih razpravah pogosto ostanejo v ozadju.
Gogalo vedno znova preseneča, kako pripravljeni so dijaki pomagati drug drugemu. Odrasli veliko prej opazimo konflikt, neprimerno vedenje ali uporabo telefona kot trenutke, ko si dijaki med seboj pomagajo, nekoga vključijo ali opazijo, da je sošolec v težavah.
Pri mladih ceni tudi njihov občutek za pravičnost, spoštovanje in odnose. Kar odrasli včasih razumemo kot pretirano občutljivost, sama pogosto vidi kot večjo pozornost do drugih in do tega, kar se dogaja v medsebojnih odnosih.
Angelini pri njih prepoznava ustvarjalnost, prilagodljivost in sposobnost, da se hitro znajdejo v novih situacijah. Ne vidi jih kot nujno manj vztrajne ali manj odgovorne od prejšnjih generacij.
Tudi prihodnost zanje ni nujno samo vir strahu. Gogala med dijaki srečuje tako zaskrbljene kot zelo ambiciozne mlade in poudarja, da se eno in drugo ne izključuje. Mladostnik je lahko hkrati negotov in zelo ambiciozen. Lahko ga je strah prihodnosti, pa si jo kljub temu želi oblikovati po svoje.
Spreminja se lahko tudi predstava o uspešnem življenju. Pri mnogih mladih po njenih opažanjih niso pomembni samo dobra služba, visoka plača in velika hiša. Pomembni so jim tudi dobri odnosi, samostojnost, ravnotežje med delom in prostim časom ter občutek, da njihovo delo nekaj pomeni.
»MI SMO BILI PRI TEH LETIH DRUGAČNI«
Seveda smo bili, bi lahko povzeli odgovor Anke Gogala. Toda odraščali smo tudi v drugačnem svetu.
Prav predstavo, da so današnji mladi »lena, razvajena in nezainteresirana generacija, ki ji je bilo vse preveč dano«, bi Gogala najraje ovrgla. Ko z mladimi delaš vsak dan, pravi, vidiš precej bolj raznoliko podobo.
Vidiš tudi njihove šibkosti, napake in vedenja, pri katerih je treba postaviti meje. Toda obenem vidiš njihovo pripravljenost pomagati, ustvarjalnost, humor, občutek za pravičnost in veliko željo po tem, da bi jih odrasli razumeli.
Namesto da se sprašujemo, ali so današnji mladi boljši ali slabši od prejšnjih generacij, se je morda pomembneje vprašati, kaj potrebujejo od odraslih.
Po mnenju Gogale potrebujejo jasne meje in strukturo, vendar tudi zaupanje in možnost samostojnosti. Potrebujejo odraslega, ki jih zna ustaviti, ko je to potrebno, in odraslega, ki jih zna poslušati, ne da bi jih takoj obsojal.
Predvsem pa potrebujejo občutek, da jih odrasli ne vidimo samo skozi njihove napake, ocene ali vedenje, ampak kot ljudi, ki se še razvijajo in imajo veliko potenciala.
Današnji srednješolci niso ena sama zgodba. Nekateri že vedo, kam gredo, drugi svojo smer še iščejo. Različno doživljajo šolo, odnose, prihodnost in pritiske okolja. Morda se prav v tem skriva odgovor na vprašanje, kakšna je današnja srednješolska mladina: zelo različna, vpeta v svet, ki se hitro spreminja, in preveč raznolika, da bi jo lahko opisali s preprostimi oznakami o »današnji mladini«.
