Goran Bare ni bil glasbenik, ki bi ga bilo mogoče preprosto umestiti v ustaljene okvire. Njegov raskavi glas, neposrednost in čustveno intenzivni nastopi so bili njegov zaščitni znak. Na odru ni ustvarjal vtisa popolnosti, temveč je občinstvu ponujal nekaj drugega – iskrenost, surovo energijo in občutek, da vsako besedo, ki jo zapoje, tudi zares doživlja.
Njegovo življenje ni bilo lahko. Osebne izgube, težka obdobja in dolgoletni notranji boji so bili del njegove zgodbe, o kateri je pogosto govoril brez olepševanja. Toda kljub vsemu je ostajal zvest glasbi, ki je bila zanj veliko več kot poklic.
V stanovanju so ga našli člani skupine
Žalostno novico sta za hrvaški Večernji list potrdila glasbenika Mario Rašić in Alen Tibljaš. Kot sta pojasnila, so člani skupine Gorana Bareta danes okoli 13. ure našli mrtvega v njegovem stanovanju.
Razkrila sta tudi, da sta ga zadnjih pet let poskušala prepričati, naj zaradi zdravstvenih težav poišče strokovno pomoč in začne zdravljenje, vendar njuna prizadevanja niso bila uspešna.
Natančen vzrok smrti za zdaj ni znan.
Pred tedni so ga z odra pospremili z aplavzom
Še pred nekaj tedni smo poročali o pretresljivih prizorih s festivala Modro i zeleno v Makarski, kjer bi moral Bare 20. septembra nastopiti s skupino Majke.
Koncert se je končal skoraj takoj po začetku. Pevec zaradi slabega počutja ni zmogel dokončati niti prve pesmi, sodelavci pa so mu pomagali zapustiti oder. Občinstvo ga je pospremilo z aplavzom.
Posnetki so se hitro razširili po družbenih omrežjih in med njegovimi oboževalci vzbudili zaskrbljenost.
Iz skupine so pozneje sporočili, da se Bare ni počutil dobro in da mu telo ter glas nista dopuščala nadaljevanja nastopa. Napovedali so dvomesečni premor, namenjen počitku in okrevanju, ter vrnitev na koncertne odre decembra.
Takrat so si njegovi oboževalci želeli predvsem, da bi si opomogel in se znova vrnil pred občinstvo. Danes se od njega poslavljajo.
Vzrok njegove smrti za zdaj ni javno pojasnjen, zato nedavnega dogodka v Makarski ni mogoče povezovati z njegovim slovesom.
Goran Bare v Makarski ni zmogel niti prve pesmi: z odra so mu morali pomagati (VIDEO)
Glas, ki ga ni bilo mogoče zamenjati
Bare se je rodil 16. avgusta 1965 v Vinkovcih, kjer je leta 1984 nastala tudi skupina Majke. Z njo je v naslednjih desetletjih ustvaril nekatere najbolj prepoznavne pesmi hrvaškega rocka.
Vrijeme je da se krene, Budi ponosan, Mene ne zanima, Fantastična vatra in Teške boje so postale veliko več kot zgolj uspešnice. Za številne poslušalce so bile spremljevalke odraščanja, razočaranj, uporništva in trenutkov, ko je bilo občutke lažje najti v glasbi kot v besedah.
Bare ni nikoli deloval kot nedosegljiva zvezda. Prav nasprotno. Njegova ranljivost je bila pogosto tako vidna kot njegova odrska moč. Morda se je prav zato toliko ljudi prepoznalo v njegovih pesmih.
»Srečen sem, da sem živ«
V enem svojih zadnjih televizijskih intervjujev, ki ga je v začetku septembra dal za hrvaški IN magazin, je spregovoril tudi o svojem življenju in o tem, kako gleda na vse, kar je prestal.
Na vprašanje, ali je srečen, je odgovoril, da je srečen že zato, ker je živ. Priznal je, da je nekoč mislil, da ne bo dočakal niti tridesetega leta.
Njegove besede danes dobivajo posebno težo.
Goran Bare je bil glasbenik, ki je poznal tako velike odre in navdušenje množic kot tudi najtežje plati življenja. Njegove zgodbe ni mogoče skrčiti na osebne tragedije, prav tako ne zgolj na glasbene uspehe. Vse to je bilo del človeka, ki je znal iz bolečine, jeze, upanja in hrepenenja ustvariti glasbo, ki se je dotaknila drugih.
Goran Bare je odšel. Ostajajo njegov glas, njegove pesmi in spomini na trenutke, ko je bilo dovolj že nekaj prvih taktov, da je občinstvo vedelo, kdo stoji na odru.
In ostaja glasba, ki bo še naprej govorila namesto njega.
